13. jan. 2021

Synchronic (2019)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Včasih ne potrebujem niti napovednika niti priporočila niti povzetka, dovolj je že ime avtorjev. Kdor pozna stalna sodelavca Justina Bensona in Aarona Moorheada (Resolution, Spring, The Endless), morda že ve, da sta bržčas med redkimi ameriškimi filmskimi ustvarjalci, nad interpretacijo katerih bi bil iskreno navdušen njun slavni rojak in malomeščanski snob H. P. Lovecraft. Neotipljivost motivov in nadstvarno kozmično grozo, človeško sočutje in povezanost, nedoumljivo onstranskost in pretanjeno sporočilnost (meta)konteksta jima je v maloštevilnih indie projektih, med katerimi so sami (multi)žanrski presežki, doslej uspelo prikazati nič manj kot briljantno. Tudi tokrat ne razočarata, četudi se bo njun najnovejši film, ki spet ukrivlja žanrska pravila in premika meje čudaškosti, verjetno marsikomu zdel drugačen od njunih prejšnjih; manj (znanstveno)fantastičen in pravzaprav (še) bolj filozofski. Njegova premisa se ― kakor daje slutiti že naslov ― suka okrog arhetipskega vprašanja minevanja časa: kaj počneš s tistim, ki ti je na voljo? Se ti zdi, da bi bilo bolje, če bi se čas kar ustavil, ali da so bili nekdanji časi lepši in prijetnejši? Kaj bi storil, če bi ga imel na voljo le omejeno količino? Zmoreš zares živeti v sedanjem trenutku? In ali je čas enosmerna nit ali kaj bolj prilagodljivega?



Dolgoletna prijatelja v sodobnem New Orleansu Dennis (Jamie Dornan) in Steve (Anthony Mackie) delata kot bolničarja za nujne primere, pogosto v zahtevni nočni izmeni (glej Bringing Out the Dead Martina Scorseseja), ob spremstvu policije. Med svojimi intervencijami naletita na sila čudaške primere: vbodi s starodavnim orožjem, ugrizi že zdavnaj izumrlih kač in predmeti na krajih nezgod, ki ne sodijo v današnji čas. Kolega se soočata tudi s tegobami zasebnega življenja, prvi z družinskimi težavami ter drugi z osamljenostjo in bežnimi zvezami. Za nameček je Steve deležen še slabe novice: hitro napredujoči možganski tumor brez možnosti operacije. Prav tedaj njegovo pozornost vzbudi sintetično mamilo v obliki tablet Synchronic, ki se pojavlja na prizoriščih nesreč. Potem ko med študentsko zabavo nepojasnjeno izgine Dennisova adolescentna hči, sklene Steve na sebi preizkusiti skrivnostno snov in pride do osupljivih ugotovitev. Mu bo uspelo iz nedoumljive časovne razsežnosti rešiti mlado Brianno?

Kaj se torej dogaja in kako si razlagati bizarne dogodke?  SPOILER  Tablete Synchronic s kemičnimi sestavinami vplivajo na endokrino žlezo češeriko (epifizo) in spreminjajo percepcijo časa: namesto linearno ga človek doživlja celostno in večsmerno (glej podobne premise v sci-fi trilerju Limitless ali nedavnem Project Power), tako se v različnih dimenzijah pojavlja kot nesnovna prikazen in eterična prezenca, nezmožna vplivati na prostor in snov. Mladostnike, pri katerih ta žleza v možganih še ni kalcificirana, pa mamilo za sedem minut dobesedno prestavi v preteklost, dokler učinek ne popusti, v geografski odvisnosti od položaja v prostoru ― in med enim takih doživetij je Brianna očitno obtičala nekje v preteklosti. Steve ima zaradi tumorja, ki zavira kalcifikacijo, še vedno "mladostniško" epifizo in je torej edini odrasli, na katerega Synchronic enako učinkuje. Ugotovi tudi, da se skozi čas skupaj z njim prestavljajo tudi predmeti ali bitja, ki se jih dotika; tako bo torej rešil prijateljevo hčer, takoj ko bo ugotovil, kam v čas se je bila odpravila. Ker je njegovo stanje bolj ali manj terminalno in nima upanja na ozdravljenje, se bo celo žrtvoval, če bo treba.



Z alegoričnimi motivi preskakovanja v času (še enega njunega slavnega rojaka) Kurta Vonneguta ― po enem od njegovih romanov je bil posnet Mother Night (1996) z Nickom Noltejem ― se Benson in Moorhead lotevata eksistencialnih vprašanj o smotru bivanja in človekovem dojemanju življenjske vloge. Pri tem postrežeta s solidno obrtniško platjo ter z dobrimi igralskimi predstavami in zanesljivo interakcijo (posebej Mackie je poistovetljiv), vendar pri tem nekoliko zanemarita kontekst; ljubezenske dileme prvega in pretekle travme drugega prijatelja obvisijo v zraku, kot je tudi nejasno fizikalno delovanje čudodelne kemikalije in okoliščine junakovih srečanj z ljudmi iz preteklosti. (Očitno je le, da je zgodovina neizprosna, nasilna in nevarna.) Verjetno gre za doslej najbolj premočrten oz. razumljiv film naveze Benson―Moorhead, vendar z najvišjo produkcijsko vrednostjo in (prav zato) tudi s sirasto derivativno pripovedjo (nekako bolj prikladno za televizijsko mini-serijo) in s ceneno, oportunistično delujočim epilogom, ki meri zgolj na čustveno razbremenitev. To mu daje vtis njunega najbolj "komercialnega", tematsko najožjega, ne tako zelo indie in v izvirnem avtorskem smislu pravzaprav še najmanj ambicioznega filma doslej.