12. jan. 2021

The Awakening (2011)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Še vedno smo januarja, ko nas Hollywood običajno zasipava z odpadnim žanrskim materialom, in nedavno smo imeli priložnost videti The Turning (2020), sodobno adaptacijo romana The Turn of the Screw avtorja Henryja Jamesa iz leta 1898 oziroma nekakšno predelavo klasične gotske srhljivke The Innocents (1961), tokrat v režiji Florie Sigismondi (The Runaways). Njen rimejk je eno bolj dolgočasnih, dremež in vrtanje kolena vzbujajočih doživetij lanskega leta, zato raje priporočam tukaj priobčeno (ne zamešajte je z ganljivo dramo Awakenings režiserke Penny Marshall z Bobom De Nirom in Robinom Williamsom), četudi starejšo, a bolj učinkovito gotsko srhljivko z neprimerno boljšim obrtniškim pristopom in igralskim nastopom. Film je režiral Nick Murphy (Blood), ki je scenarij napisal skupaj s specialistom Stephenom Volkom (Gothic, The Kiss, The Guardian), poleg izjemne vzdušnosti, scenografije, kostumografije in fotografije (glej The Others Alejandra Amenábarja) pa mu vrednost dviguje predvsem zvezdniška zasedba. Vselej gledljiva Rebecca Hall (The Prestige, Vicky Cristina Barcelona, Frost/Nixon, Christine, Professor Marston and the Wonder Women) je prava paša za oči in srce, Dominic West (Chicago, The Forgotten, 300) je vsaj spodoben, veterana Imelda Staunton in pokojni John Shrapnel pa že privzeto zanesljiva in prepričljiva prezenca. Zgodbi sicer zlasti v razpletu nekoliko zmanjka štrene, vendar nedoslednosti kompenzira glumaška spretnost in do neke mere tudi čustveno pomenljiva zgodba o duhovih (glej The Haunting, El espinazo del diablo, El orfanato, novejši A Ghost Story in podobne), ki kot potlačeni spomin na bridko preteklost še vedno mučijo žive.

Florence Cathcart (Rebecca Hall) je v Angliji leta 1921 izobražena mlada vdova, katere mož je tako kot mnogi umrl v vojni, in avtorica uspešnega romana, ki z detektivskimi metodami razkrinkava šarlatane, ki z lažnim priklicovanjem duhov obirajo naivne, petične stranke. Nekega dne jo za pomoč prosi Robert Mallory (Dominic West), učitelj iz uglednega deškega internata na angleškem podeželju, kjer je v nenavadnih okoliščinah umrl učenec ― menda po tistem, ko je videl duha domnevno umorjenega dečka, ki straši v odmaknjenem dvorcu. Florence bo raziskala tragičen dogodek, opremljena s tehničnimi pripomočki tedanjega časa in s pomočjo šolske gospodinje Maud (Imelda Staunton), vendar bo pri čedalje grozljivejšem dogajanju naletela na lastne skrivnosti, zakopane v trpinčeni otroški podzavesti.

Preobrat, kjer so prikazni zgolj freudovska manifestacija zanikanih travm (s pripovednim okvirom "vse je samo v glavi protagonista"), kot tudi namišljene strašljive figure, ki jih v bolestni fantaziji doživlja samo osrednji lik, niso posebej izvirna filmska domislica. Zgodba sicer umestno vpeljuje zgodovinsko pogojeno patološko kompenzacijo krivde in bremena vesti (bodisi zato, ker je nekdo edini izmed tovarišev preživel vojno, ali pa prav nasprotno, ker se je s pretvezo strahopetno izognil rekrutiranju), vendar jih potem ne zna povezati v zaokrožen dramaturški koncept in potegniti psihosocialnega zaključka; razen v kontekstu z osrednjo junakinjo, ki razkrinkava "lažne" duhove zato, ker s tem sublimira bolečino ob žalovanju za umrlim soprogom, ter nekom drugim, ki se zaradi sindroma preživelega telesno kaznuje. Epilog je nekako na silo sklepan, scenarij pa se nazadnje spotakne tudi ob lastne nedoslednosti (ko ni jasno, kdo in kdaj vidi duhove ter kdo je v resnici živ in kdo ne), vendar pripoved kljub temu do optimističnega konca držita nad vodo pristna interakcija ter doživet igralski nastop, ki katarzično razgali arhetipske fantazme slehernika, njegove strahove o lastni minljivosti in očitke samemu sebi, da je sčasoma pozabil na izgubljene svojce in ljubljene bližnje, ker jih nima ves čas pred očmi.