8. jan. 2021

The Empty Man (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Januar je že tradicionalno čas hollywoodskih žanrskih odplak, v katerega se izteka vse, za kar kravatarji niso našli časa in volje, da bi promocijsko umestili kamorkoli. A v greznici se vselej najde tudi kakšen skriti biser; tega sem napovedal za lanskoletni Samhain in čeprav si nisem obetal kakršnegakoli presežka (ali pa prav zato), sem bil nazadnje pozitivno presenečen.

Celovečerni prvenec Davida Priorja, režiserja kratkih in dokumentarnih filmov ter večkratnega sodelavca Davida Fincherja (Panic Room, Zodiac, The Girl with the Dragon Tattoo), je imel razmeroma ponesrečen življenjski in tržni cikel. Nastal je že leta 2017 pod pokroviteljstvom studiev 20th Century Fox, še preden jih je kupil Disney, in so ga po dolgoletnem odlašanju ter prestavljanju zaradi koronavirusa naposled brez kakršnekoli promocije izvrgli konec lanskega leta, sredi omejitev in zapovedi karantene, zaradi česar je doživel dokaj klavrn sprejem v kinodvoranah. Z zavajajočim napovednikom, nadstandardno dolžino 135 minut in z naslovom, sumljivo podobnim skrpucalom tipa The Bye Bye Man (2017) ali Slender Man (2018), so ga čezlužniki hitro odpravili kot še eno prežvečeno zgodbo v nizu urbanih legend o udejanjeni nadnaravni entiteti. (Ocena na IMDb in drugod je temu primerna.) Ali pa so ga ignorantsko primerjali s kulti tipa Candyman (1992), srhljivim rimejkom The Ring (2002) ali posebnežem It Follows (2014), kjer ima protagonist le nekaj dni časa, preden bi ga doseglo ubijalsko zlo, ki ga je priklical nadse. (Tokratnega privabiš s pihanjem v steklenico na mostu sredi noči; po tistem ga "prvi dan slišiš, drugi dan vidiš in tretji dan začutiš".) Razvajeni z novodobno žanrsko konfekcijo so spregledali, da jih Prior ne krmi s cenenimi poskoki -BU!- in spremljajočim hrupom, da so njegovi liki poistovetljivo značajsko prikazani in se z vidika gledalca obnašajo inteligentno, da so igralske predstave vsaj solidne, napetost in vzdušje sta kožo ježeča in obrtniški vidik na zavidljivo visoki ravni, posebni učinki pa pretanjeni in nemoteči. Motila jih je lagodno odvijajoča se zgodba o ezoteričnem kultu (povzeta po istoimenski stripovski seriji avtorja Cullena Bunna in ilustratorke Vanese R. Del Rey pri ameriški založbi Boom! Studios), ki so jo dojeli kot dolgočasno zbirko klišejev, in marsikomu ni uspelo razvozlati niti razmeroma jasne premise o tem, koga ali kaj naj bi predstavljal pojem "prazni mož" ― čeprav bi zadostovalo, da bi bili pozorni vsaj na nekatere namige kot na list papirja napisana beseda TULPA. Skratka: scenarist in režiser David Prior je postregel z žanrsko poslastico, ki sicer ni brez pomanjkljivosti, a jo je v poplavi hollywoodskega dreka odplaknilo mimo nas, dasiravno gre za pozornosti vredno izkušnjo in veliko bolj polnovredno filmsko doživetje od pričakovanega.

V prologu vidimo skupino prijateljev, ki v Butanu leta 1995 v votlini pod previsom naletijo na čudaško najdbo: srhljivo dimenzionirano okostje z dodatnimi prsti in okončinami. Eden od plezalcev pred starodavnim koščenim oltarjem zapade v otrplo neodzivnost, vse njegove spremljevalce pa v nenavadnih okoliščinah v naslednjih dneh doleti smrt. Zgodba nato preskoči v ameriški Missouri v leto 2018, kjer si nekdanji policist James Lasombra (James Badge Dale) prizadeva najti pogrešano hčer svoje znanke in sosede. Srednješolka je izginila po tistem, ko so s prijatelji skušali priklicati skrivnostno prikazen "praznega moža"; vse druge je zadela grozljiva usoda, mlada Amanda pa je očitno v strahu pobegnila od doma. S preiskovalnim delom in zasledovanjem dekletovih znancev pride James do kulta Pontifix Institute, nekakšne newagevsko-scientološke sekte, ki verjame v obstoj kolektivne zavesti in zmožnost udejanjanja duhovnih bitij z močjo množične meditativne kontemplacije; med njimi je očitno tudi pobegla najstnica. Medtem ko se pri vse bolj zmedenem Jamesu polagoma zabrisuje meja med resničnostjo in nočno moro (tudi zaradi pomirjevalnih in uspavalnih tablet, ki jih redno zoblje), se v prebliskih razkriva njegova žalostna preteklost, ko je v nesreči izgubil ženo in sina, medtem ko je imel z materjo izginulega dekleta ljubezensko razmerje. Ugotovil bo, da ima pri manifestaciji zlovešče entitete prav sam posebno vlogo in da tudi Amanda ni tam po naključju.

Snovni priklic duhovnega bitja oz. koncept tulpe (tibet. sprul-pa, 'emanacija' ali 'manifestacija') je povzel novodobni misticizem teozofije konec 19. stoletja (pod vodstvom Helene P. Blavatsky), ezoterične neoplatonske mešanice hinduizma, astrologije in različnih sodobnih filozofij. Ameriški antropolog Walter Evans-Wentz (1878―1965) je v prevodu Tibetanske knjige mrtvih leta 1927 prvič uporabil izraz "miselna oblika" (thoughtform), drugi so govorili o astralni projekciji in avričnih formah, francoska spiritistka Alexandra David-Néel (1868―1969) pa je v Tibetu menda opazovala mistični postopek utelešenja magičnih figur s pomočjo kolektivne moči misli. Kakorkoli že: filmske urbane legende božanskih ali demonskih manifestacij izhajajo iz resnične tradicije in zapuščine azijskih religij, podobne koncepte nesnovnega bivanja pa poznajo praktično vse svetovne kulture. In če končno preidem na razlago tistega, kar prikazuje David Prior:  SPOILER  pripadniki kulta Pontifix Institute skušajo manifestirati starodavno duhovno bitje (na katerega ostanke so v Butanu naleteli nesrečniki v uvodu), ki za vnovično utelešenje potrebuje človeško lupino, "praznega moža" oz. nekoga, čigar izvotljeno duševnost so izpolnili kesanje, krivda, strah in obžalovanje napak. Nekaj časa je ta demonska entiteta delovala skozi edinega preživelega z odprave v Himalajo, ki po 23 letih v katatoničnem stanju še vedno negiben leži v bolnišnici ob podpori aparatov, zdaj pa potrebuje novo, trdnejše in primernejše telo: s spomini trpinčenega nekdanjega policista, ki si ne more odpustiti prešuštva in lahkomiselnosti izpred nekaj let, ko je umrla njegova družina. Še več: Jamesa so že nekaj časa načrtno pripravljali in usmerjali v to vlogo; s pomočjo koncentriranega priklicovanja in miselnih predstav članov kulta pa bo nesnovna prikazen naposled zaživela v mesu novega odrešenika ali mesije, ki se mu bodo klanjali novi rodovi pristašev. Pojem iz filmskega naslova se torej ne nanaša na še eno pošast iz urbane legende, temveč v zasuku konteksta meri na prejemnika in človeško "posodo" za njeno utelešenje.

Distractions rob us of focus. Technology robs us of memory. Repetition robs us of comprehension. You know the child's game, if you say your name enough times it becomes gibberish? That holds true for whole concepts, even entire bodies of thought. For example, take Nietzsche's old line, "If you stare into an abyss, it also stares into you." That has been rendered meaningless through repetition. It's a refrigerator magnet. It's cliche. It's harmless. But when was the last time you really thought about that? What is an abyss? And if you stare into it, why? What about it calls to you? And if it stares into you, it stands to reason something in you must also be calling to it. And that, my friend, is anything but harmless, if you really reflect on it. So the question becomes, if profound meaning can be robbed of something by so simple a task as repetition, which is more fundamental? Which is more true? Your name or the gibberish? That is the Empty Man.

Zakaj kompliciram in na široko duhovičim? Četudi film ni brez napak (zmedena dramaturška nit, karakterni prikazi, nepomembni postranski liki in njihova interakcija), mislim, da je v učinkovitem slogu "manj je več" vzdušne detektivske srhljivke David Prior v svojem prvencu pomenljivo in na dejanskih postavkah utemeljil arhetip iz urbanih legend ter celo kritično opozoril na pranje možganov s strani tudi danes še kako prisotnih "verskih" organizacij in njihove škodljive ideologije. (In še to: celi 2 uri in 15 minut dolg film se mi nikakor ni vlekel, prej nasprotno.) To pa je veliko več, kot ima povedati večina današnjih pripadnikov tega žanra.