Subjektivni vtis, ali mi je film všeč, je bolj ali manj neodvisen od tega, ali sem ga tudi razumel. Vsaj pri prvem ogledu marsikaterega umotvora Davida Lyncha sem zgolj neumno bolščal, vendar ne morem zanikati dejstva, da sem bil z njim popolnoma prevzet. Pri neodvisnem projektu inovativnega britanskega režiserja Jonathana Glazerja (Sexy Beast, Birth), ki je nastajal kar deset let in je poleg zvezdniškega imena v osrednji vlogi (Scarlett Johansson) postregel tudi s tveganim gverilskim konceptom naturalizma (naključni mimoidoči niso vedeli, da nastopajo v filmu, saj so jih snemale izpopolnjene skrite kamere), sem tozadevno mešanih občutkov. Zdi se mi, da sem ga zapopadel, ne vem pa, ali mi ne bi bil drugačen pristop k taistim motivom kinematografsko bolj pri srcu. Zgolj retorična in akademska dilema, seveda.
Kakorkoli: Johanca je skrivnostno vesoljsko bitje, ki utelešeno v privlačni ženski koži v belem kombiju križari po meglenih ulicah Glasgowa in na mamljiv trnek seksualne ponudbe lovi mlade samske moške. Ob pomoči vsenavzočih (prav tako nezemeljskih) asistentov na motociklih je "Laura" zamenjala prejšnjo izvidnico/plenilko (kakor vidimo v uvodnem prizoru), ki očitno ni zadovoljivo izpolnila naloge. Svoje žrtve zapelje v odmaknjeno, opuščeno hišo, kjer jih pogoltne nedoumljiva gmota tekoče črne praznine, njihovo notranjost predela v rdečo goščo in za njimi kot prazno vrečo pusti le kožo (koncept so navdihnile najdbe v barju naravno mumificiranih trupel).
Sčasoma začenja spoznavati lastno izposojeno telo in človečnost nesojenih paritvenih kandidatov; zlasti se je dotakne prijaznost in skromnost mladeniča z deformiranim obrazom (naturščik Adam Pearson ima nevrofibromatozo tipa 1, napredujočo gensko bolezen nenehne rasti podkožnih tumorjev, in ― zanimivo ― povsem normalnega brata dvojčka), ki mu nazadnje edinemu dovoli prost izhod. Vendar njeno "napako" hitro popravi zlovešči motorist (poklicni dirkač Jeremy McWilliams), ki jo poslej še bolj strogo nadzoruje. Njen poskus zaužitja zemeljske hrane ter intimnega zbližanja z moškim, ki ji iskreno ponudi pomoč, se ne končata najbolje, usoda pa ji nameni še bolj tragičen konec: potem ko jo v gorski osami skuša gozdar posiliti in zaprepadeni nasilnež ugotovi, kaj se skriva pod kožo mladenke, jo sklene pokončati z ognjem. Nezemeljska figura se v izgorelem pepelu naposled zlije z naravo in preide v transcendenčno večnost.
Zgodba deluje na dveh ravneh: pripovedno-konceptualni (kar dejansko vidimo) in tematsko-sporočilni (kar nam avtor filma skuša povedati). Kar zadeva prvo, je Glazer močno priredil in spremenil temačno satirični sci-fi roman Under the Skin (2000) avtorja nizozemskega rodu Michela Faberja in pripovedi je med drugim namenil precej drugačen epilog. Sklenil je posneti minimalistično, v turobnem vzdušju surovega škotskega višavja hladno odmaknjeno zgodbo (morda kot prispodobo sterilne in neusmiljene vesoljske praznine), pospremljeno z enako nadstvarno, hipnotično instrumentalno glasbeno kuliso avantgardne angleške skladateljice Mice Levi. Vtis onstranskosti in nedoumljivosti je zvočno in vizualno učinkovito dosežen; kar zadeva sporočilo in pomen, pa je umetniško amorfni in neprizanesljivo abstraktni film po vseh teh letih še vedno deležen neskončnih analiz in interpretacij, saj ga je mogoče razumeti na različnih ravneh. Glede tega kot filmoljub nisem domišljav ― razbrati skušam, kaj mi film dejansko sporoča, namesto da bi zapadal v lastne art-filozofske fantazije ali pretenciozno intelektualistično onaniranje, in videl stvari, ki jih v resnici ni. Sledi torej izključno moja razlaga; vsakršne drugačne interpretacije so enako legitimne.
Že po naslovu je mogoče sklepati, da zgodba raziskuje pojem zunanje lepote oziroma civilizacijskega razmerja med pojavnostjo površja (videzom) in pristno človeško substanco (notranjostjo). Prejšnji, negibni (omamljeni ali onesposobljeni) vesoljski izvidnici/plenilki se v začetnem prizoru utrne solza, znak prebujenih emocij in čustvovanja, medtem ko njena naslednica "Laura" v svojem prvem srečanju z zemeljskim življem radovedno preučuje mravljo. Ampak podobno se potem zgodi tudi z njo: v spoznavanju sočutja, dobrote in prijaznosti ljudi, ki jo obkrožajo (prizor na pločniku, kjer Scarlett po padcu mimoidoči pomagajo vstati, je improviziran in posnet s skrito kamero), njihove požrtvovalnosti in zoperstavljanja življenjskim tegobam (ulični prodajalec vrtnic vztraja še potem, ko ga je do krvi opraskalo trnje),
si poleg fizične podobe lastnega telesa dovoli začutiti tudi njegovo emotivno plat in v pomilovanju izjemoma izpusti izmaličenega mladeniča (navdihnila jo je v steklenih vratih ujeta muha in njen boj za življenje). Motociklistični nadzornik si jo v naslednjem prizoru pobliže ogleduje, da bi razbral, ali morda ni podlegla subjektivnosti človeškega sočutja in s tem ogrozila misije. Čeprav skuša zaman okusiti slastno tortico, v stanovanju novega znanca posluša glasbo in pristane celo na spolni odnos (pri čemer so njena spolovila nekako nefunkcionalna), ji vse to spodleti, saj Nezemljan v kožnati preobleki enostavno ne more biti zares človek. Ko doživi še razočaranje med poskusom posilstva (znakom, kako plehka in površna je percepcija lepote pri vzburjenju zaradi seksualne motivacije), nasilneža pa odvrne njena dejanska podoba, ki v njem vzbudi prvinski strah in odpor, se zavestno odreče nadaljnjim poskusom učlovečenja in preprosto izbere smrt (smotrnost podkrepijo kadri povsem gole Johance, ki delujejo okorno tuje in zgolj anatomsko), saj ji je očitno spodletelo pri globljem doumevanju ljubezni in resnične človečnosti, ki se skriva "pod kožo". Morda bo v vnovičnem ciklu to uspelo še eni naslednici.
Eksperimentalna narava filma in lenoben dramaturški tempo, če pustimo ob strani visoko stopnjo hermetičnosti in partikularnosti, bosta verjetno odvrnila marsikoga. Tudi sicer ga težko priporočam vsakomur (kljub brezhibni predstavi vselej gledljive Scarlett Johansson); gotovo pa gre za drugačno, edinstveno doživetje, ki pred kokičarsko zabavo daje prednost poglobljenemu razmisleku o vsebini in pomenu. Vsekakor gre vselej ceniti napor, iznajdljivost, kreativnost in izvirnost filmskih ustvarjalcev.
