26. feb. 2021

I Care a Lot (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Britanski režiser Jonathan Blakeson se po žanrskih celovečercih The Disappearance of Alice Creed (2009), The Descent Part 2 (2009) in The 5th Wave (2016) po lastnem scenariju loteva satirične črne komedije (z elementi trilerja) o poslovni ženski Marli Grayson (Rosamund Pike); ta uspešno izrablja sistem formalne institucije dodelitve sodnega varstva za ostarele ljudi, ki naj ne bi mogli več sami skrbeti zase. V resnici je neusmiljena in koristoljubna plenilka (kar je jasno že v prvem prizoru na sodišču), ki po uradnem priporočilu svoje podkupljene prijateljice zdravnice prisilno pošilja nemočne starčke v domove za oskrbo, medtem pa jim kot njihova uradna skrbnica pobere vse premoženje, se polasti nepremičnin in po želji upravlja z njihovimi financami. Edina oseba, ki jo ima iskreno rada, je njena lezbična ljubimka in poslovna partnerica s policijskimi zvezami Fran (Eiza González), s katero si v krasnem novem svetu izkoriščevalskega neoliberalizma počasi gradita finančno brezskrbno prihodnost. Zaplete se pri še eni navidez lahki žrtvi, skrivnostni gospe Jennifer Peterson (Dianne Wiest), premožni upokojeni poslovni ženski, kar pa se izkaže za lažno identiteto; prijazna dama z ukradenim imenom je v resnici mati ruskega mafijca pod krinko (Peter Dinklage), ki bo ljubljeno mamo z vsakršnimi sredstvi spravil iz doma za ostarele, prevarantki Marlo in Fran pa čimbolj neopazno in zanesljivo pod rušo. Vendar se je uštel, ko je usodno podcenjeval srhljivo odločeno, brezkompromisno in žilavo žensko z neverjetnim nagonom za preživetje (glej tudi odlično Kate Bosworth v The Devil Has a Name), katere življenjski cilj je obogateti za vsako ceno.

Does it sting more because I’m a woman? That you got so soundly beaten in there by someone with a vagina? Having a penis does not automatically make you more scary to me, just the opposite. You may be a man, but if you ever threaten, touch, or spit on me again, I will grab your dick and balls, and I will rip them clean off.

Pri filmu me je osebno najprej zmotila že v osnovi docela absurdna premisa (podobno kot pri franšizi The Purge), ki je seveda povsem izmišljena in državno-pravno nesmiselna; jasno, da nikjer na svetu ni mogoče ljudi pošiljati v domove proti njihovi volji (ali brez privolitve svojcev) in se mimogrede polastiti njihovega premoženja, niti v ZDA ne. To torej pomeni, da gre zgodbo razumeti v prispodobi, kot moralno alegorijo in groteskno črnokomično satiro o brezčutni kapitalistični paradigmi (privilegiranih belcev, kajpak), ki pod pretvezo "skrbi za ranljive" zgolj omogoča še večje bogatenje gospodarske elite. Vendar so referenčni in značajski poudarki Blakesona očitno drugje, v prikazu katarzičnega, strupenega ženskega besa, uperjenega zoper arhetipsko "toksično moškost" in sam politično-ekonomski sistem, ki moškim privzeto daje prednost; torej nič drugega kot še en konfekcijski izdelek na vižo "močnih neodvisnih žensk" in trendov babjega opolnomočenja, ki se skuša skriti za videz socialnih metafor in družbenokritične satiričnosti (glej tudi Bombshell, Enola Holmes, Ava in podobno). O Marli in njenih motivih namreč ne izvemo nič, razen tega, da je neizmerno pohlepna, manipulativna, neskončno iznajdljiva in sebična kuzla (in srhljivo odbijajoča, psihotična, lezbična možača), pa tudi smešno neranljiva ter fantastično spretna v boju zoper kriminalno združbo — kar zgodbi zlasti v drugi polovici še dodatno jemlje kredibilnost ter neznosno iritira količkaj kritičnega in objektivnega gledalca. (Nekaj takega kot nepopisno zoprni Knock Knock dežurnega šalabajzerja Elija Rotha, ki je izumil podzvrst 'annoying movie'.) Dvomim, da je bil namen filma zbujati nelagodje, anksioznost in mržnjo občinstva do vsega ženskega, a prav to je tisto, kar mu najbolje uspe. (Ne gre za spol: Marla ni antijunakinja, temveč slabo artikulirana in preprosto zlobna antagonistka, vredna vsega prezira, ki ji neupravičeno in nekaznovano uspeva škoditi nedolžnim ljudem.) Primerjava s podobno pretiranim, zlaganim in skrajno neživljenjskim žanrskim konstruktom Gone Girl (2014) je seveda neizogibna (mogoče je zaznati tudi nekatere vzporednice s kriminalko Layer Cake britanskega režiserja Matthewa Vaughna, kjer pa je Daniel Craig poistovetljiv in do neke mere sočutje zbujajoč antijunak); in glej ga zlomka, tudi tokrat se Rosamund Pike, kot kaže, obetajo filmske nagrade (prvič že pri skorajšnji podelitvi zlatih globusov). Tako kot pri nedavnem multižanrskem hitu Promising Young Woman (2020) s sicer sijajno Carey Mulligan tudi tokrat ni mogoče oporekati zabavni igralski predstavi (kar je daleč največji adut filma), čeravno je zgodba dramaturško pomanjkljiva, pripovedno stereotipna in plehka ter naposled tudi tematsko površna; zato pa je sprenevedavi, politično korektni hollywoodski oportunizem še enkrat več kot očiten (#MeToo): zaslužkarska industrija sanj pač še naprej divje podpira filme, ki enostransko promovirajo prebujeni novodobni feminizem, tako ali drugače in v kakršnikoli podobi. Jebeš to.