22. feb. 2021

Saint Maud (2019)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Celovečerni prvenec britanske scenaristke in režiserke Rose Glass je doživel premiero že na festivalu v Torontu septembra 2019, uradni izid pa se je zaradi epidemije koronavirusa pričakovano zamaknil za eno leto. V Veliki Britaniji so ga na programu StudioCanal UK tako videli oktobra lani, pretočne storitve pa so film na malih zaslonih predvajale februarja letos — in vse glasneje se omenja kot eden (naj)boljših žanrskih izdelkov leta. Prejel je kar osem nominacij žirije London Critics' Circle Film in mnoga druga priznanja; odločno ga je pohvalil Danny Boyle, priznani angleški filmski kritik Mark Kermode pa ga navaja celo kot svoj najljubši umotvor iz leta 2020.



Film se spretno izmika običajnim enostranskim žanrskim oznakam, še najustrezneje bi mu bilo reči "psihološka srhljivka", vendar je tudi to poimenovanje preozko za njegov izrazni spekter. Kontekstualno in tematsko ga primerjajo z legendarnima Izganjalcem hudiča (1973) ter Carrie (1976) ali neotipljivo abstraktnim Under the Skin (2013) Jonathana Glazerja, osebno pa me je spomnil še na imenitno in po krivici spregledano okultno grozljivko Lovely Molly (2011) Eduarda Sáncheza, poleg motivov potlačene travme in sublimacije verskega doživetja morda tudi zaradi osupljive, neustrašne in nenavadno poistovetljive predstave osrednjega ženskega lika. (O vseh omenjenih sem pisal.) Tukaj je to izjemna valižanska igralka Morfydd Clark, ki upodobi bolničarko za paliativno oskrbo Maud (v resnici ji je ime Katie), ki na domu neguje umirajočo koreografinjo in nekdanjo slavno plesalko Amando Kohl (Jennifer Ehle). Katie je po travmatični izkušnji po nesrečni smrti nekega svojega bolnika — kar vidimo v začetnem prizoru — poleg imena Maud prevzela tudi skrajno katoliško vero, ki sčasoma preraste v fanatično zablodo o lastnem mučeništvu in svetništvu, primerljivo z mitom o Ivani Orleanski. Mladenka verjame, da se med molitvijo pogovarja z bogom in da je poklicana svoje religiozne nazore dokazati z odrešitvijo duše svoje cinične, hedonistično nastrojene rakave bolnice, četudi bo sama morala pri tem v skrajnost in na pot, od koder ni več povratka.



Film Rose Glass je vizualno nelagodno prikazana (z dramatično disonačno glasbeno podlago Adama Janote Bzowskega), mučna karakterna študija neznosno osamljene ter po lastni volji od sveta izolirane ženske, ki travmatično izkušnjo, lastno sugestivnost, težko breme vesti in patološko labilnost sublimira v versko prepričanje o posvečenosti in mučeništvu. Katie/Maud tako vidi svet olepšano in izkrivljeno, skozi svoje oči (glej tudi sijajni The Voices avtorice Marjane Satrapi z Ryanom Reynoldsom v zanj netipični vlogi), prava slika pa je drugačna — in jo razen bežnih prebliskov protagonistke za drobec sekunde uzremo v samem strašljivem koncu, ki s svetniško avro zanjo predstavlja nekakšen vnebohod, vendar gre v resnici za vse kaj drugega (glej The Ninth Gate s Frankom Langello in Johnnyjem Deppom). S tem opozarja na razkol med umetno ustvarjenimi resničnostmi, ki jih razbremenjuje verska ideologija, ter tozadevno kompenzacijo človeških grehov in zmot; pa tudi na psihopatologijo v sodobni družbi, ki išče uteho in celo pretvezo v religioznih dogmah. Vera je kot pajčolan čez oči posameznika, ki mu prikriva grozote sveta in resnico človeške pomanjkljivosti ter ga nazadnje pahne v pogubo (glej tudi The Lodge Severina Fiale in Veronike Franz). Nekateri smo sicer to že vedeli.