Na priznanega irskega scenarista in režiserja Ivana Kavanagha (ki sam tudi montira svoje filme) sem nazadnje naletel pri nadvse solidni srhljivki The Canal (2014), kjer je navdušil z umazano zloveščim vzdušjem in sijajno prikazano dvoumnostjo o patološko izkrivljeni percepciji junakovega uma. Podobnih motivov, vključno z bolestno starševsko navezanostjo na otroka in okultno-nadnaravnimi poudarki človekove sugestivnosti se z vnovično podporo državnega sklada Fís Éireann /Screen Ireland loteva tudi pri svojem zadnjem projektu, za katerega distribucijo je tokrat poskrbel neodvisnim in žanrskim filmom naklonjeni ameriški RLJE Films (pisal sem o njihovih Lovely Molly, Odd Thomas, Dark Was the Night, Bone Tomahawk, The Mind's Eye, Brawl in Cell Block 99, Mandy in še čem). Grozljivka po Kavanaghovem scenariju spremlja mlado mater Lauro (Andi Matichak) na begu pred kultom častilcev hudiča, ki je po hospitalizaciji v psihiatrični ustanovi potlačila spomine na grozljivo otroštvo na vraževernem južnjaškem podeželju (glej tudi The Lodge Severina Fiale in Veronike Franz).
Simpatičnega sina Davida (Luke David Blumm) vzgaja kot samohranilka v manjšem kraju, zadovoljna je s službo vzgojiteljice v vrtcu in življenje je urejeno. A ne za dolgo: neke noči se odvije srhljiva izkušnja neznane skupine ljudi v sinovi sobi in preden se prikaže policija, za njimi ni več nikakršne sledi. Prijazni policist Paul (Emile Hirsch) je v nasprotju s kolegi nima za noro, verjame ji in ji prizadevno skuša pomagati, nazadnje se tudi intimno zbližata. Vendar pa ne bo mogoče ubežati demonom preteklosti in tako kot se mladi David, ki ga začne pestiti čudaška kožna bolezen in hude bolečine, postopno očitno preobraža v nekaj pošastnega, tudi Paul in njegova vloga nista stvar naključja.
V obrtniško sicer suvereno zvarjeni zgodbi, kjer spet pride do izraza Kavanaghova tehnična podkovanost in umetniška celovitost tega filmskega ustvarjalca, je vendarle slutiti nekatere izrabljene stereotipe in iz mnogih podobnih filmov izposojene motive. Potomca, ki neizogibno odrašča v podobo svojega peklenskega "očeta" (tukaj mu rečejo Palystes, kar je izmišljeno ime, in za izmuzljivo kratek hip ga zaslutimo v subliminalnem prizoru po uvodni špici), smo nedavno videli v segmentu Her Only Living Son režiserke Karyn Kusama v omnibusu XX (2017), ki si je ta arhetip tako ali tako izposodila iz legendarnega Rosemaryjinega otroka (1968); žensko, ki mora z nedoumljivimi obroki hraniti svojega ljubimca do njegove končne preobrazbe, pa že v Hellraiserju (1987), dočim so morale človeško meso jesti tudi peklensko spremenjena Megan Fox v Jennifer's Body (2009),
junakinja kanibalske satire o odraščanju Raw (2016) in plenilska kreatura iz segmenta Amateur Night v antologiji V/H/S (2021). Tudi zaupni in požrtvovalni prijatelj, ki se nazadnje izkaže za pomembnega posrednika in varuha pri finalnem priklicu demonske entitete, ni kaj huronsko novega, nekaj podobnega smo nazadnje videli v Asterjevem Hereditary (2018). Pripovedno in tematsko torej težko govorimo o posebni izvirnosti, film tudi ne ponuja izrazitih igralskih presežkov (lik nasilnega zvodnika je tako moteče pretiran, da je že absurden), čeprav povečini brez cenenih poskokov -BU!- poskrbi za nekaj kožo ježečih trenutkov in do konca zanesljivo ohranja negotovost izkrivljene percepcije osrednje junakinje (češ, vse je samo v njeni glavi). Poleg tega je dramaturška nit razvlečena, repetitivna, nedosledna in predvidljiva. Pod črto resda veliko bolje od večine ridikulozno konfekcijske ameriške 'PG-13' žanrske produkcije (samih rimejkov in preobutkov), a vendarle za spoznanje šibkejše od tistega, česar je Kavanagh že večkrat dokazano sposoben.
