6. apr. 2021

Chaos Walking (2021)

Ocena: ●●●●●○○○○○

"The Noise is a man unfiltered, and without a filter, a man is just chaos walking." —Patrick Ness, The Knife of Never Letting Go

Z ogledom sem odlašal iz več razlogov: zaradi poraznih kritik, finančnega poloma (vsega 20 milijonov zaslužka ob 100-milijonskem proračunu) in dejstva, da je bil že leta 2017 posneti film ne le prestavljen, temveč v tem času tudi v veliki meri na novo izdelan, predelan in docela spremenjen, vključno z epilogom. Poleg tega me režiser Doug Liman ni ravno od navdušenja vrgel iz gat niti s svojimi prejšnjimi umotvori (Mr. & Mrs. Smith, Jumper, Edge of Tomorrow), dasiravno so se mu nekateri starejši razmeroma posrečili (Swingers, The Bourne Identity). Kakorkoli, ogleda sem se previdno lotil s pričakovanji na dnu zaklenjene omare za spise v kotu opuščenega stranišča, kjer piše na vratih 'Pozor, hudo sranje' — in nazadnje presenečeno ugotovil, da film, posnet po knjigi avtorja Patricka Nessa Na begu (Mladinska knjiga 2011, prev. Andrej Hiti Ožinger), nikakor ni najbolj zanikrn ali najbolj dolgočasen izdelek leta. Pravzaprav po mojem ne zaostaja bistveno za podobnimi sci-fi distopijami za adolescente tipa The Host (2013), The Maze Runner (2014, 2015, 2018), The Giver (2014), Divergent (2014, 2015, 2016) ter The Hunger Games (2012, 2013, 2014 in 2015). Vem, da nisem ciljna publika, in da se bo tistim, ki to so (young adults), film verjetno zdel ogleda vreden vsaj zavoljo privlačne vzajemnosti med mladima Tomom Hollandom in Daisy Ridley; če bomo že vsi drugi vihali nos nad rutinsko inertnim nastopom Madsa Mikkelsena (Casino Royale, Valhalla Rising, Jagten, Arctic, Druk), ki prav gotovo ni med njegovimi najbolj zapomnljivimi. Če ne omenjamo neizkoriščenih pripovednih in konceptualnih priložnosti, slabo karakteriziranih likov, tematske in vzročno-posledične nelogičnosti, montažne in dramaturške nedoslednosti zaradi mnogih naknadnih snemanj ter obče plehkosti sicer zanimivo zastavljene premise — ki z nenehno akcijo in bezljanjem protagonistov zgolj prikriva pomanjkanje pripovedne substance (četudi je scenarij napisal sam Ness), slabe dialoge in splošno neprepričljivost tako ustvarjenega sveta. Škoda, da niso ostali pri scenariju Charlieja Kaufmana, ki je napisal enega prvih osnutkov, a so ga potem skoraj v celoti zavrgli.

Osnovna ideja tujega sveta, kjer so misli in umske predstave moških likov vidne in slišne vsakomur (v filmu to ponazorijo z barvno CGI meglico nad glavami junakov), je v osnovi fascinantna in prinaša prelomne komunikacijske zmožnosti, podobne telepatiji; vendar ustvarjalci filma s tem konceptom potem ne storijo kaj veliko — v smislu, da bi pomembno vplival na dejanja, odločitve, nazor in načelnost likov. Namesto tega skušajo vpeljati humorno razbremenitev kontrasta med mislimi in nameni osrednjega junaka, ki do nove znanke skrivaj goji romantično naklonjenost (čeprav ni še nikoli v življenju srečal ali sploh videl dekleta, zdaj bi se pa že kar poljubljal in crkljal), poleg tega pa uvid Hrupa oziroma "branje misli" omogoča nekatere scenaristične bližnjice, ki pretrgajo običajno dramaturško nit sosledij in delujejo nepovezano. (Pri čemer je že sam motiv nedosleden: nekateri iz določenih razlogov lahko obvladujejo svoj Hrup, drugi ne ali pa ne ves čas, in nikoli ni razloženo, zakaj so ženske tozadevno "neme".) Kolonija vesoljskih naseljencev je psihosocialno in družbeno-politično plitvo prikazan pojem, ki bi sicer omogočil kopico osvežujoče izvirnih motivov in drugačnih razmerij, vendar ostaja na klišejski ravni hollywoodskih antagonistov in stereotipnega zoperstavljanja nepravičnosti. Domorodci so tako bežno in sterilno prikazana civilizacija, da je groza; skoraj ves film predstavlja bežanje obeh likov pred zasledovalci, ne da bi o njiju ali komerkoli drugem izvedeli kaj značajsko pomembnega (ona je vse življenje preživela v vesoljski ladji, vendar se na tujem planetu neverjetno dobro znajde in je nasploh trdoživa slaboritnica), k sreči je vsaj romanca med njima zgolj nakazana in v zametkih, po standardnem požrtvovalnem dejanju v finalnem soočenju pa se zgodba oportunistično izteče v nastavek za nadaljevanje franšize — do katere pa zaradi blagajniškega neuspeha verjetno ne bo prišlo (knjiga je sicer le prvi del trilogije Hrup in kaos). Celokupno gledano je Chaos Walking dovolj kratkočasna in vizualno ter obrtniško spretno udejanjena izkušnja, ki pa svoje osnovne knjižne premise ne nadgradi v ničemer, temveč prinaša še eno generično, hitro pozabljivo mladostniško zgodbo o spoznavanju lažnivega, zahrbtnega in zlonamernega sveta odraslih.