27. apr. 2021

High-Rise (2015)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Later, as he sat on his balcony eating the dog, Dr. Robert Laing reflected on the unusual events that had taken place within this huge apartment building during the previous three months.

Angleški pisatelj James Graham Ballard (1930—2009) je kot ena vidnejših figur novega vala v šestdesetih prvak transgresivne fikcije, sociopolitične satire, literarne distopije in drugih motivov novodobne (znanstvene) fantastike; med njegovo avtorsko zapuščino so zgodbe kot The Drowned World (1962), The Atrocity Exhibition (1970), Crash (1973), High-Rise (1975) in druge knjižne kontroverznosti.

Družbenokritično vrenje tistega časa je narekovalo postmodernistične koncepte entropije (oz. razpada sistema), freudovskega nadrealizma in knjižne utopije, ki so zaradi ravni simbolizma in abstrakcije težko posnemljivi in prestavljeni v dramaturško tekoč vizualni jezik. Če ne štejemo njegovega razmeroma konvencionalnega vojnega romana Empire of the Sun (1984), ki ga je tri leta pozneje posnel Steven Spielberg (rosno mladi Christian Bale je imel komaj 12 let), so njegove zgodbe notorično zahtevne za filmsko dramatizacijo in celovečerni prikaz. Prikaz tehno-fetišizma in psihoseksualnih perverzij, ki se ob nasilnem sadomazohizmu avtomobilskih trkov sprevračajo v bizarno spolno katarzo, je uspel Davidu Cronenbergu v njegovem kultu Crash (1996); dočim si je slavni britanski producent Jeremy Thomas že v sedemdesetih zaman prizadeval udejanjiti Ballardov High-Rise (prev. Stolpnica), sprva z režiserjem Nicolasom Roegom po scenariju Paula Mayersberga, pozneje pa z razvpitim filmskim ustvarjalcem Richardom Stanleyjem (Hardware, The Island of Dr. Moreau, Color Out of Space) in nič manj slavnim kanadskim režiserjem Vincenzom Natalijem (Cube, Splice, In the Tall Grass). Naposled je to uspelo njegovemu rojaku Benu Wheatleyju, ki je svojo inovativnost dokazoval že v rednem sodelovanju s soprogo Amy Jump (scenarij, montaža, režija) pri nepozabnih celovečercih Kill List (2011) ter A Field in England (2013). Ta odločitev se je obrestovala, saj je "neposnemljivo" Ballardovo zgodbo Wheatley povzdignil v edinstveno umetniško vizijo ter eklektično vizualno izkušnjo s prepričljivimi igralskimi nastopi zvezdniške zasedbe (Tom Hiddleston, Jeremy Irons, Sienna Miller, Luke Evans, Elisabeth Moss, James Purefoy), ki pa skoraj zagotovo ne bo všeč vsakomur.

Living in high-rises required a special type of behavior, one that was acquiescent, restrained, even perhaps slightly mad.

Distopična retro-futuristična pripoved v namišljeni paraleli sedemdesetih let 20. stoletja spremlja mladega, nedavno ločenega zdravnika Lainga (Hiddleston), ki se vseli v visoko betonsko stolpnico, najnovejši projekt priznanega modernističnega arhitekta Royala (Irons). Velikanska brutalistična zgradba s 40 nadstropji je samozadostna: v njej so prodajalne, bazeni, telovadnice, igrišča za skvoš in vse drugo, kar naj bi za življenje potrebovali ali želeli petični stanovalci. Ti so po višini poslopja razdeljeni v družbene razrede: v senčnih spodnjih predelih živi nižji potrošniški sloj, nad njimi povzpetniški srednji razred in na bleščečem vrhu bogata aristokracija (gl. Brazil ter Snowpiercer). Zadržani, skrivnostni in sumljivo neopredeljivi dr. Laing kroži med njimi in se prilagaja vsakokratni družbi, kot postaven samski moški ljubimka s privlačnimi sosedami ter spoznava ekscentrične stanovalce s celotnega socialno-političnega spektra, med katerimi so zlasti nekateri iz vrhnjih nadstropij nesramni, žaljivi in vzvišeni do vseh drugih. Enemu od nadutih objestnežev jo Laing za povračilo zagode z izmišljeno diagnozo možganskega tumorja, kar pa nepričakovano vodi do možakarjevega samomora. Skupaj z izpadi elektrike, rednimi okvarami dvigal in vse večjo napetostjo med nadstropji se ob nebrzdanih zabavah prebivalcev zgradba pogreza v morasti kaos, groteskno dekadenco in krvavo nasilje postopnega družbenega razkroja. S krivdo obremenjeni Laing začenja sredi neredov, pomanjkanja hrane in vse številnejših smrti čutiti posledice lastnega opešanega uma in izkrivljene percepcije, vendar stolpnice nikakor ne bo zapustil; navsezadnje je njegovo bivanje v poslopju "investicija v prihodnost".

Ballardovski značilno iracionalni tehno-socialni konstrukt odlikujeta mračno, klavstrofobično vzdušje odtujenosti, izoliranosti in sterilnosti prostora (preden se začne pokol) in alegorična prispodoba visceralnega razrednega boja ob moralni dezintegraciji družbe; tisti "od zgoraj" pač izkoriščajo tiste "od spodaj" (gl. španski družbeno-politični sci-fi triler El hoyo oz. The Platform), zatirani pa se na eksistenčno krivico nagonsko odzivajo z uporom in prevratom. Glavni junak kot tretjeosebni pripovedovalec ob tem z otopelostjo podlega absurdu in nesmislu pravil, ki njegov svet preobražajo v krvav, umazan pandemonij prvinskih nagonov. Poseben pečat mu dajeta stilizirana kamera Wheatleyjevega stalnega snemalca Laurieja Rosa in vzdušno pritajena glasba Clinta Mansella (Pi, Requiem for a Dream, The Fountain, Moon), dočim sijajno pretanjeni Hiddleston v osrednji vlogi dokazuje, da je lik Thorovega zlobnega brata Lokija ni ravno vrhunec njegovega igralskega razpona, ki tukaj pride do polnega izraza. Verjetno gre za doslej najbolj dovršen Wheatleyjev film, ki se tako kot njegovi prejšnji izmika tematski premočrtnosti, žanrski kategorizaciji ter vzorcem in pričakovanjem hollywoodske konfekcije, prav zato pa deluje pomensko bogato in brezčasno.