16. apr. 2021

Nobody (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Je to novi John Wick ali nekaj najboljšega po seriji pretepaških gun-fu streljačin s Keanujem ali še ena trendovska geriatrično-akcijska senzacija po podobnih filmskih konceptih (ne)upokojenih veteranov, nekdanjih specialcev ali morilcev po naročilu, ki so prisiljeni vnovič deliti pravico? Liam je ugrabitelje učil kozjih molitvic v seriji Taken (2008, 2012, 2014) in njenih mnogih derivatih, Denzel je trosil smrt v obeh Pravičnikih (2014, 2018), Keanu pa vihtel pesti in krogle v franšizi John Wick (2014, 2017, 2019). Ker je tako kot pri vseh slednjih zgodbo vnovič napisal Derek Kolstad, producent pa je David Leitch (in fluidno montažo je spet natančno izdelal Evan Schiff), je primerjava z Johnom Wickom absolutno neizogibna — posebej, če imamo pred očmi malone identično premiso. Hutch Mansell (Bob Odenkirk) je v predmestju živeči družinski oče in mož, ki v ničemer ne izstopa iz sivega povprečja moških v krizi srednjih let; v službo se vozi z avtobusom, žena je uspešnejša od njega, otroka ga kmalu ne bosta več potrebovala, pešajočo formo skuša vzdrževati z rednim joggingom in praktično vsak dan se mu zgodi, da zamudi oddajo smeti mimo vozečemu tovornjaku. Njegovo življenje je monotono in polašča se ga depresija, ko neke noči mlada vlomilca vdreta v njihovo hišo. Hutch bi ju lahko onesposobil, vendar se modro odloči za izid s karseda minimalno mero škode in brez žrtev — a v očeh svojcev in prijateljev poslej velja za revo in strahopetca. Izkaže se za vse prej kot to, in odločitev je bila dobro premišljena, vendar ga ukradena mačja ovratnica pahne čez rob (pri Wicku je to psiček) in s pomočjo skrivnih zvez sklene najti oba vlomilca — ki nazadnje izpadeta kot obupana marginalca z bolnim otrokom. Ko je na poti domov Hutch priča objestnosti skupine mladostnikov na avtobusu, je to kaplja čez rob: pasivnega življenja pod krinko molčečega nepomembneža ima končno dovolj. Hutch je namreč nekdanji čistilec za "eno tistih tajnih vladnih agencij s tremi črkami", ki je na neki točki sklenil opustiti tvegano službo nasilja in brezčutnosti. Vendar je to tisto, kar ima v krvi in kar ga dela živega; globoko v sebi je to pogrešal in le iskal pretvezo, da bi se vrnil v adrenalinski svet krvi in maščevanja. Ker je eden izmed nasilnežev z avtobusa, ki jih je onesposobil, mlajši brat vplivnega ruskega mafijca (pri Wicku je to sin), bo zdaj dobil priložnost, da spet pretegne mišice in preizkusi orožje.

Od začetka je sila kinetični film režiserja Ilije Najšulerja (Hardcore Henry) osupljivo obetaven in zastavljen kot veliko bolj realistična, zlasti pa poistovetljiva različica Johna Wicka. Gonilna sila dogajanja je vsekakor izjemni Bob Odenkirk (seriji Breaking Bad in Better Call Saul), ki se je na vlogo fizično in karakterno pripravljal kar dve leti ter sam odigra večino kaskaderskih prizorov; njegova vnovična aktivacija v kožo prekaljenega morilskega strokovnjaka ni hipna in koreografsko stilizirana kot pri Wicku, temveč prizemljena, postopna, umazana, krvava in otipljivo boleča. Skupaj s sočutno karakterizacijo in doživeto ekspozicijo tega lika to predstavlja razmeroma prepričljiv in prepoznaven kontekst stvarnega sveta (namesto Wickove vzporedne resničnosti z elitnimi zločinskimi organizacijami in njihovimi utrjenimi zatočišči), prikazan z nazorno kamero Pawela Pogorzelskega (Midsommar) in sijajnim produkcijskim dizajnom Rogerja Firesa (Deadpool 2), suvereno režijo ter inovativnimi montažnimi prijemi zabavno vratolomnih prizorov, pospremljenih s kontrastno spevno glasbo (Louis Armstrong, Andy Williams, Nina Simone). Od Johna Wicka tokratno zgodbo ločuje zlasti posrečen črni humor, spet izdatno odmerjen zlasti v Odenkirkovi predstavi introvertiranega moža, pod čigar siloma umirjeno zunanjostjo vre potlačeni bes. Žal pa se dobro zastavljena zgodba spotakne ob šibkega, ridikulozno klišejskega antagonista (ruskega ljubitelja karaok), obrobni performansi imen kot Michael Ironside, Connie Nielsen in Christopher 'Doc Brown' Lloyd so sramotna potrata izjemnih talentov, nekateri ključni dogodki so začuda pospešeni in scenaristično prikriti (lahkotno prikazani obračun v dobro zastraženem trezorju, polnem ruskega denarja in umetnin), akcijski vrhunec v tretjem dejanju pa kot kakšna satira ali parodija kulminira v stereotipno equalizer-macgyversko zadoščenje ob množični pogibeli nasprotnikov, v katerem se osrednji junak — nenadoma pospremljen z obema pomagačema, za katera dotlej sploh nismo vedeli — prelevi v neranljivega in vsemogočnega stripovskega maščevalca, ki nikoli ne zgreši tarče. Za nameček se epilog sprevrže v nastavek za morebitno franšizo, potem ko Hutch prejme telefonski klic domnevnega delodajalca, njegova pajdaša s polnim vozilom artilerije (post-credits) pa se že peljeta novim dogodivščinam naproti.

Škoda, prav zares. V prvi polovici sem iskreno navdušen že razmišljal, da gledam vse tisto, kar bi moral biti John Wick, pa mu zaradi Keanujeve katatonične (brez)izraznosti to ni uspelo, a se namesto v pronicljivo družbeno-politično prispodobo Paula Kerseyja (oz. Charles Bronson v kultnem Deat Wish) ali D-Fensa (oz. Michael Douglas v pomenljivem Falling Down) nazadnje izpridi v plehko, četudi še tako kratkočasno, nesramno zabavno, surovo in tehnično brezhibno pobijavščino nepridipravov. In pazi to: šušlja se že o morebitnem križanju filmskih svetov Johna Wicka ter Hutcha Mansella. Kakor je pogosto rekel Ray Charles: bomo videli.