23. apr. 2021

Stowaway (2021)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Iz nekega razloga se me je polotila asociacija na sci-fi triler Life (2017) režiserja Daniela Espinose (nikad čuo predtem), ki je kljub megazvezdniški igralski zasedbi in spodobni tehnični plati tedaj postregel s prežvečeno, sporočilno plitvo in karakterno nevznemirljivo vesoljsko grozljivščino, kakršnih smo videli že nebroj. A ker se je hipsterski brazilski glasbenik in večstranski umetnik Jônatas de Moura 'Joe' Penna kot avtor surove preživetščine Arctic (2018) z vselej odličnim Madsom Mikkelsenom izkazal fantastično, sem mu sklenil tudi tokrat nameniti pozornost. Zgodba, ki jo je spet napisal skupaj s soscenaristom Ryanom Morrisonom, je v resnici nastala še pred njuno Arktiko, in Penna je vnovič poskrbel za angažma zvenečih glumaških imen. Pa se mu je to še enkrat obrestovalo — ali pa se je v drugo predal oportunizmu, tematski in pripovedni razvodenelosti ter ustvarjalnemu lagodju?



Njegova zasnova o slepem potniku je v resnici sumljivo podobna kratki sci-fi zgodbi The Cold Equations, ki jo je ameriški pisatelj Tom Godwin (1915—1980) prvič objavil v reviji Astounding (Analog Science Fiction and Fact) avgusta 1954 in jo štejejo za eno najboljših tovrstnih pripovedi znotraj tega žanra. (Bila je večkrat ekranizirana, denimo v istoimenski 16. epizodi 3. sezone priljubljene TV-serije Zona somraka leta 1989.) Premisa je razmeroma preprosta: na vesoljsko plovilo, s pošiljko zdravil namenjeno kolonistom na tujem planetu, se skrivaj pritihotapi 18-letno dekle, ki si tam po dolgem času želi videti svojega brata. Vendar se ne zaveda fizikalno neizprosnega dejstva, da je plovilo po matematičnem izračunu izdelano in z gorivom opremljeno za natanko eno osebo, torej pilota; vsakršna odvečna teža bo povzročila prekomerno porabo goriva in vesoljska ladja bo trčila — pri tem pa bodo poleg obeh ljudi na krovu zanesljivo umrli tudi vsi na planetu, ki čakajo na življenjsko pomembno zdravilo. Kaj torej storiti? Etična dilema, podobna filozofskemu "problemu trolejbusa", se sprašuje o vrednosti enega življenja v zameno za mnoga; kot je ganljivo izpostavil že slavni gospod Spock (Leonard Nimoy) v legendarnem nadaljevanju vesoljske sage Star Trek II: The Wrath of Khan (1982), preden se je po načelu utilitaristične logike žrtvoval v dobrobit svojega prijatelja Kirka in celotne posadke ladje Enterprise: "Potrebe mnogih odtehtajo potrebe maloštevilnih (ali enega samega)." Joe Penna je torej to moralno vprašanje ovil v pripoved o tričlanski odpravi na Mars, ki naj bi na rdečem planetu vzpostavila pogoje za življenje in trajno naselitev ljudi; vendar se kmalu po vzletu izkaže, da se je za stenami plovila po nesreči znašel tudi član tehničnega osebja pri vesoljskem projektu. Čeprav so člani znanstvene odprave (Anna Kendrick, Daniel Dae Kim, Toni Collette) razumevajoči in sočutni do slepega potnika (Shamier Anderson), ki zagate vendarle ni zakrivil sam (ob okvari pa so ostali tudi brez modula za generiranje kisika), se po izračunih parametrov dveletnega potovanja pokaže kruta resničnost: zraka in drugih virov do Marsa preprosto ne bo dovolj za vse štiri. Če se posadka v nekaj dneh ne bo zmanjšala za enega, bodo umrli vsi, dragocena odprava, ki so jo pripravljali nekaj let ter zanjo izbrali največje strokovnjake na svetu, pa bo propadla.



Osnovna ideja je tehnično prepričljiva (v skladu s pravili vesoljskih poletov in fizikalnimi zakoni), pa tudi obrtniška plat vizualno suverenega filma je spodobna. Zgodba o zoperstavljanju smrtonosnim razmeram sredi neusmiljene črnine kozmosa neogibno spomni na žanrske težkokategornike Gravity (2013), Interstellar (2014), The Martian (2015) ter Ad Astra (2019), motiv žrtvovanja za svoje tovariše in višje dobro pa prikliče še odlične Space Cowboys (2000), Sunshine (2007) ter Europa Report (2013). Žal pa se nekoliko zatakne pri bolj kinematičnih prvinah, ki vselej naredijo dober film: zgodba in liki. Pri prvi so nekateri elementi tako moteči, da bi s prebojem zamika nejevere zlahka podrli verodostojnost ter pokopali premiso že v izhodišču: osrednji motiv, ko se na vesoljskem plovilu za kovinske stene nekako skrije še slepi potnik (in preživi vzlet ter nekajdnevni pretres), je enostavno absurden, v resničnosti popolnoma nemogoč pripetljaj in ceneno pripovedno gonilo. Tudi če odmislimo nekatere manjše nedoslednosti v nadaljevanju, to vso zgodbo postavlja zgolj na teoretično raven miselnega konstrukta in ne v pristne okvire žanrske pojavnosti, ki se ukvarja s človekovo nebogljenostjo zoper nedoumljive kozmične sile. Poleg tega Penna ponekod po nepotrebnem razvleče že tako počasen tempo ter vanj siloma vnaša konflikt in napetost v obliki patetičnih klišejev nevarnega vesoljskega sevanja (seveda v najbolj kočljivih trenutkih), da bi poskrbel za nekaj dogajanja. In tudi to bi se še dalo požreti, če bi vsaj igralske predstave, karakterizacija, vzajemnost likov in njihova interakcija kompenzirali pomanjkljivo in generično zgodbo. Ampak nastopi sicer briljantne zasedbe tokrat ne sežejo dlje od medlega etičnega precepa, jokave razčustvovanosti in občih dilem o vrednosti človeškega življenja, ki smo jih v bistveno manj predvidljivi obliki videli marsikje, ne nujno v (še eni) zgodbi o odpravi na Mars.