8. maj 2021

Blue Call (2021)

Ocena: ●●●●○○○○○○

V času epidemije koronavirusa, ko so (bile) kinodvorane zaprte, se je distribucija majhnih neodvisnih filmov na neki način demokratizirala: na pretočnih storitvah in spletnem videu na zahtevo verjetno dosežejo več občinstva kot bi ga sicer, saj bi si v agresivnem marketingu in globalnem trženju težko privoščili tekmovati s hollywoodsko konfekcijo. Po drugi strani pa ni nujno, da je vsak garažni avtorski projekt poseben presežek, zlasti če gre za prvenec; udejanjenje celovečerca je zahteven podvig z mnogimi spremenljivkami in sestavnimi elementi. Psihološki triler nekega Briana Farmerja (?) je tozadevno primer izvirnega nastavka z obetavnim tematskim potencialom, ki pa ga neizkušeni scenarist in režiser ni znal (ali mogel) ustrezno unovčiti ter celostno zaokrožiti v moralno in karakterno pomenljivo zgodbo.



Pripoved v neimenovanem ameriškem mestu spremlja reševalno bolničarko Halyee (Katie Leclerc), ki mora v nočni izmeni v delcu sekunde sprejemati ustrezne odločitve, ko gre za življenje ljudi; delo je stresno, naporno in terja posebne sorte človeka. Mučijo jo spomini na nedavni tragični dogodek, po katerem si je vzela oddih, zdaj pa se z novimi sodelavci v reševalnem avtomobilu spet čuti dovolj suvereno za prevzem nujnih primerov. Ampak utrujajoča rutina, hinavske odločitve nadrejenih in nenehni stik s človeško bedo spet naredijo svoje: na prošnjo obupanega samomorilnega transvestita ga sklene Haylee s prevelikim odmerkom pomirjeval odrešiti muk, kljub Hipokratovi prisegi in zdravniški etiki. Dogodki skrenejo v čudaško smer, na ulici se novice hitro širijo — posebej če imaš gobezdavega in z mamili zasvojenega prijatelja — in deljenje poslednje milosti kmalu postane Hayleejina stalnica. Kmalu tudi nima več začetnih zadržkov in naslednji korak je ta, da se bolničarka z uradno odobrenim arzenalom smrtonosnih kemičnih snovi sprevrže v ubijalko po naročilu. Kje se bo vse končalo in za kakšno ceno?



Sila zanimiva premisa, kajne? Z asociacijami na kultni Scorsesejev Bringing Out the Dead (1999) in še svežimi spomini na nedavno videni Synchronic (2019) Justina Bensona in Aarona Moorheada, zlasti pa posrečeni in docela nepretenciozni 12 Hour Shift (2020) z odlično Angelo Bettis v duhoviti moralno dvoumni vlogi bolničarke (o vseh treh sem pisal), sem se torej lotil ogleda z visokimi pričakovanji — in bil nad končnim rezultatom tolikanj bolj razočaran. Farmer, ki mu nekaj prizadevnosti sicer ni mogoče očitati, je namesto pričakovane civilizacijske dileme o evtanaziji oz. odločitvi o končanju življenja (glej sijajni Dead Man Walking Tima Robbinsa) nazadnje izvrgel cenen, amaterski izdelek z nepovezano naracijo (ki naj bi jo privzdignili nekakšni art vložki siloma razbite montaže), značajsko pomanjkljivimi liki in njihovimi v vse smeri begajočimi motivi, preskakovanjem karakternih poudarkov od enega do drugega protagonista, klišeji, nesmiselno vzročno-posledično nitjo, šibko dramaturgijo, enoličnimi in ponavljajočimi se scenografskimi rešitvami ter popolnoma nerazdelanim razpletom. Tehnično spodobno in z zadovoljivimi igralskimi predstavami, a zato s povsem nejasnim sporočilom. Kaj natanko si pravzaprav hotel povedati, Brian? Običajno bi za konec zapisal, da umotvora ne gre zamešati z istoimenskim kratkim filmom Blue Call (2013) Michaela Telforda, a po vsem sodeč je pomota tokrat celo zaželena.