5. maj 2021

Copycat (1995)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Daljnega leta 1995 je samo čez lužo nastalo nekaj (več kot) solidnih filmov: Mannov Heat, Fincherjev Se7en, Gibsonov Braveheart, Singerjev The Usual Suspects, Scorsesejev Casino, Gilliamov Twelve Monkeys, Howardov Apollo 13, Figgisov Leaving Las Vegas, Robbinsov Dead Man Walking, Scottov Crimson Tide, Linklaterjev Before Sunrise in Kalvertov The Basketball Diaries — če ne štejemo francosko govorečega Kassovitzovega La Haine in kultnega japonskega animeja Kôkaku Kidôtai (Ghost in the Shell). Nikakor ne slaba letina. Devetdeseta so značilno zaznamovali kriminalni trilerji in taistega leta 1995 nastali Just Cause ne sodi baš med žanrske presežke (o tem filmu sem že pisal), a ima nekatere elemente, ki jih je prepoznati tudi v motivih režiserja Jona Amiela: karizmatični in psihopatski serijski morilec (ki celo iz zapora nekako vodi ali navdihuje svojega posnemovalca) ter postopno razvozlavanje sledi s strani mož (in žena) postave, ki so morilcu za petami. Po scenariju Ann Biderman in Davida Madsena je Amiel k temu dodal mučno napetost, ki jo ustvarja omejitev gibanja oz. nekakšna psihofizična pomanjkljivost in s tem ranljivost osrednje/ga protagonista/ke (gl. tudi Wait Until Dark, Misery, Hush, Run in podobne), tukaj gre za agorafobijo oz. strah pred odprtim ali javnim prostorom. Priznana kriminalna psihologinja in strokovnjakinja za serijske morilce dr. Helen Hudson (Sigourney Weaver) je tako po lastni volji zaprta v stanovanje, potem ko je bila žrtev z njo obsedenega psihopata Culluma (Harry Connick Jr.). Vendar se začnejo v San Franciscu vrstiti kruti umori, ki jim lokalni detektivi, preiskujoč odmevni primer (Holly Hunter, Dermot Mulroney), sprva ne morejo določiti skupnega imenovalca. Šele potem, ko se obrnejo na dr. Hudsonovo kot svetovalko, postane jasno, da nekdo do krvavih potankosti po vrsti posnema slovite umore zloglasnih ameriških serijskih morilcev, ki jih je preučevala; in kmalu še to, da ima metodični, disciplinirani morilec prav z njo posebne načrte. Helen se bo morala soočiti z lastnimi strahovi in se zoperstaviti hromečim fobijam, da bi nazadnje pomagala prijeti izmikajočega se storilca — vendar brez žrtev pri tem ne bo šlo.
(G) Ob temle sranju od filma sem bruhal že leta 1995, ko sem ga videl prvič. Tokrat sem ujel le dva ali tri inserte in hitro ugotovil, da se ni spremenilo nič. Še vedno gre za zelo slabo, izjemno neprepričljivo, dolgočasno in za lase privlečeno triler kriminalko, kjer Holly Hunter in Sigourney Weaver lovita serijskega morilca, ki pri svojih umorih pač kopira nekdanje serijske morilce. —Iztok

Film, ki je z motivom posnemovalca nastal še pred slavnejšim meta-žanrskim hitom Scream (1996) in drugimi, odlikuje dobro odmerjen dramaturški tempo, spretno stopnjevanje tenzije in posrečeno noirovsko vzdušje, značilno za žanrske izdelke iz tistega časa — zlasti pa občuten in prepričljiv igralski nastop obeh glavnih junakinj. Dami sta čudoviti, poistovetljivi, naravnost magnetični in sta tudi v mnogih drugih vlogah dokazali svojo igralsko veljavo (Sigourney poleg franšize o osmem potniku tudi The Year of Living Dangerously, Gorillas in the Mist, Working Girl ter Death and the Maiden, Holly pa v Raising Arizona, The Piano, Crash, The Big Sick in drugod); škoda, da jima tokrat ne sledijo povsem enakovredno tudi moški kolegi, razen hilarično zabavnega Connicka Jr. v vlogi blaznega obsojenega rdečevratnika. Osrednji antagonist je žal medel in nezapomnljiv (četudi ga kot namig na poznejše razkritje lahko bežno opazimo že v nekaterih začetnih prizorih), postavni policist Mulroney je tam bolj zaradi duhovitega kontrasta s svojo odločno policijsko partnerico (in čustvenega učinka po nekem tragičnem dogodku), saj pomenljivo insinuirana romanca v troje potem ne vodi nikamor, Will Patton v zanimivi stranski vlogi je bolj ali manj neizkoriščen, sijajni karakterni glumač J. E. Freeman (1946—2014) pa ima kot zoprni policijski načelnik enostavno prekratko minutažo za trajnejši vtis (s Sigourney sta bila pozneje soigralca tudi v vesoljščini Alien: Resurrection). Pod črto gre za nadvse spodoben triler iz devetdesetih, za katerega ni pretirano reči, da je bil — ob nekaterih na začetku naštetih težkokategornikih — verjetno po krivici spregledan in kar malce podcenjen. V luči današnje plehke, sprenevedave in oportunistične hollywoodske konfekcije, ki nas ad nauseam krmi z zlaganimi liki "močnih žensk" in trendovskimi motivi babjega opolnomočenja, pa je sploh eden boljših predstavnikov svojega časa in žanra.