13. maj 2021

Oxygène (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Francoski čudežni režiserski deček Alexandre Aja me je v resnici zares navdušil kvečjemu s svojo mesoreznico Haute tension (2003), dočim mu je v Hollywoodu kmalu začelo zmanjkovati navdiha (beri: podlegel je kompromisom kravatarjev). Njegovi umotvori odtlej, torej preobutek The Hills Have Eyes (2006), zrcalna kopija Mirrors (2008), obešenjaška klavnica Piranha 3D (2010), alegorična bizarka Horns (2013) ter celo psihološka fantazija The 9th Life of Louis Drax (2016) in nazadnje krokodilščina Crawl (2019), so kljub temu vsaj gledljivi filmi, če že ne hudi žanrski presežki. Tokrat se vrača k stiliziranim nizkoproračuncem, maternemu jeziku in deloma butični evropski produkciji, osrednjo vlogo pa je namenil svoji rojakinji Mélanie Laurent, čedni igralki (Inglourious Basterds, Beginners, Now You See Me, Enemy) in suvereni režiserki (Respire, Plonger, Galveston), potem ko sta od te vloge odstopili najprej Anne Hathaway in za njo Noomi Rapace. Scenaristka Christie LeBlanc si je zgodbo zamislila kot monodramo v klavstrofobični prostor ujete osebe, umeščeno v postopno razkrivajoč sci-fi triler, kjer mora junakinja po spominskih kosih sestaviti lastno identiteto in ugotoviti, kaj se dogaja, da bi se rešila (glej Buried režiserja Rodriga Cortésa z Ryanom Reynoldsom). Več od tega nima smisla razodeti, saj gre za triler s presenetljivim zaključnim preobratom, ki naj bi v retrospektivi postavil sestavne dele na svoje mesto. Zlasti pa gre za visoko konceptualni film (kot Kocka Vincenza Natalija ali Exam Stuarta Hazeldina), katerega vodilo je eksistenčni dramaturški in prostorski konstrukt ("hladilniška logika" po Hitchcocku); zanima ga predvsem sáma igra (kot Igra režiserja Davida Fincherja), vendar se ne zmeni nujno za pravila verodostojnosti in fizične realnosti ter nujni zamik nejevere premakne občutno čez mejo dopustnega.

Skratka: ženska se brez spomina prebudi v visoko tehnološki kriogenski komori, z žicami in kabli priklopljena na računalnik za ohranjanje telesnih funkcij. Očitno se je zaradi nekakšne okvare prezgodaj zbudila iz hiperspanca (glej Pandorum režiserja Christiana Alvarta, če ne omenjamo Aliena). Prostor je neprodušno zaprt in počasi zmanjkuje kisika, kakor neizprosno kaže tudi zaslon. Zmedena in od sveta odrezana bo morala s pomočjo umetne inteligence osrednjega računalnika, ki samodejno krmili s komoro in skrbi za vzdrževanje bioloških procesov (umirjen digitalizirani glas mu je posodil francoski glumaški veteran Mathieu Amalric), najprej ugotoviti, kdo in kje je; potem pa v občasnih spominskih prebliskih in s komunikacijo z zunanjim svetom sestaviti celotno sliko svojega stanja ter se nekako rešiti iz tehnološke grobnice, preden ji zmanjka zraka. Njeno čustveno razrvanost in usihanje kisika še poslabšajo mučni prividi in nezanesljivost lastnih umskih predstav.

Če potegnem še zadnjo vzporednico, ne da bi vsebinsko razkril preveč: sijajna nizkoproračunska sci-fi monodrama Moon (2009) režiserja Duncana Jonesa (2009), denimo, je znotraj tematskih okvirov kredibilna, zaokrožena zgodba o prvinah človečnosti, spričo fantastičnega nastopa Sama Rockwella pa tudi izjemno poistovetljiva in pristno ganljiva pripoved. Vsega tega pa Alexandru Aji in Mélanie Laurent vendarle nekoliko zmanjka, saj sicer dobro tempirano zgodbo, mojstrsko zajeto z zanesljivo kamero Ajovega stalnega sodelavca Maxima Alexandra in podloženo z všečno glasbeno podlago Robina 'Roba' Couderta, načenjajo nekatere moteče nedoslednosti in nelogičnosti (že osnovna predpostavka, v kateri je komora za tak namen opremljena z vsemogočno umetno inteligenco in neomejenim dostopom do svetovnega spleta ter komunikacij, je razmeroma absurdna in deluje kot oportunistična pretveza), junakinja se do rešitve ceneno dokoplje prav v zadnjih sekundah (kot da pred tem ni imela ure in pol časa za taiste ukrepe), za nameček pa namesto dvoumnosti ali pomenljivo streznitvene tragedije postreže z deux-ex-machina razpletom oz. optimističnim epilogom (in to naj bo edini kvarnik), ki z osladno banalnostjo spodkoplje humanost in razvrednoti krčevita prizadevanja junakinje ter jo oklesti statusa žrtve za višje dobro. Pod črto: tehnično spodobna in kinematografsko dovolj kratkočasna minimalka z zanimivim celostnim konceptom (gre za prvi celovečerni scenarij LeBlancove), vendar s pripovedno pomanjkljivo in tematsko ne baš izvirno izvedbo. Au revoir, Shoshanna!