1. maj 2021

Voyagers (2021)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Nobelov nagrajenec William Golding (1911—1993) je svoj prvi in najslavnejši roman Gospodar muh napisal že leta 1954. Med vtisi njegove slovite filmske priredbe Lord of the Flies (1963) režiserja Petra Brooka sem pred približno devetimi leti zapisal nekako takole: "Klasični roman britanskega avtorja je nič manj kot alegorija samouničevalnih nasprotij sodobne civilizacijske paradigme in dualnosti človekove narave — ki se kaže v kontrastu med omikano in z družbenimi normami urejeno demokracijo ter prvinsko samovoljo posameznikov po oblasti; oz. med kolektivno zavestjo in individualizmom, med racionalizmom in golimi emotivnimi instinkti ter posledično med moralnostjo in nemoralnostjo. Prispodobo o težavnem premagovanju nižjih evolucijskih gonov uteleša zgodba o skupini šolarjev, ki po nesreči letala na izoliranem tropskem otoku sčasoma regresirajo v stanje divjaškosti oz. se razdelijo v dve skupini: na pleme 'lovcev' otoških divjih prašičev pod vodstvom nasilnega, iracionalnega Jacka ter na 'varuhe ognja' pod vodstvom umirjenega in dobronamernega Ralpha." Obče motive o nazadovanju v živalsko nrav in razkroj družbe v prvobitni kaos so povzele mnoge postapokaliptične in distopične filmske zgodbe, od Pobesnelega Maxa (1979) in istega leta nastale Apokalipse zdaj (1979) do Du Welzovega Vinyana (2008) ter Alvartovega Pandoruma (2009) in še česa, opirajoč se tudi na kultno Srce teme (1899) Josepha Conrada, ki se sprašuje o razliki med človeško omiko in divjaštvom (s pomenljivimi namigi na rasizem in dediščino kolonializma). To premiso je scenarist in režiser Neil Burger (The Illusionist, Limitless, Divergent) poenostavljeno in tematsko okrnjeno preprosto prestavil v vesolje — in spet dokazal, da mu ustvarjalne moči neizpodbitno pojemajo.



Zasnova in izhodišče sta bolj ko ne stereotipna: Zemlja je v prihodnosti izčrpana, zato človeštvo pošlje vesoljsko odpravo na oddaljeni planet, ki naj bi ga kolonizirali. Edina težava? Potovanje do tja traja 86 let. V ta namen umetno vzgojijo in usposobijo trideset zdravih in nadpovprečno inteligentnih otrok, katerih edini namen je upravljanje in vzdrževanje velikanske ladje, ob pravem času pa tudi rojevanje nove generacije, katere otroci bi naposled dosegli novi svet. Edini odrasli na krovu (Colin Farrell) naj bi kot očetovska avtoriteta in zaupanja vreden vodja skrbel za red, dokler mladci ne bi dosegli čustvene in psihofizične zrelosti; a za vsak slučaj jim v prehrano odmerjajo tudi kemične snovi, ki zavirajo nekatere prvinske impulze, spolni nagon in predispozicijo k nasilju. (Beri: t.i. soma za lažji nadzor prebivalstva v Krasnem novem svetu avtorja Aldousa Huxleyja; motiv sistemskega zatiranja občutkov in čustev z obveznimi zdravili so prevzeli mnogi filmi, denimo Equilibrium Kurta Wimmerja.) Vendar je mularija brihtna in to nekoč ugotovi; nekateri zato prenehajo jemati zdravila in kmalu se začnejo kazati uničevalni učinki odtegnitve pri adolescentih na telesnem in seksualnem vrhuncu: poželenje, ljubosumje, posesivnost, manipulativnost in sla po družbeni moči. Nekoč dobra prijatelja postaneta sovražnika, vrstniki se razdelijo na dve skupini pod vodstvom vsakega od njiju in začne se boj za oblast (s priročno pretvezo o zaščiti pred "vesoljcem" na krovu, ki seveda ne obstaja, tako kot namišljena "otoška zver" v Gospodarju muh) — ter življenje posameznikov in vse skupnosti, z njo pa tudi poslednje upanje za obstoj človeštva.



Burgerjeva od začetka obetavna premisa se žal ne loteva kompleksnejših vprašanj o prirojeni ali pridobljeni človekovi naravi in posledicah njegove razvojno pogojene destruktivnosti, temveč obtiči na površju premočrtnega antagonizma med slepo uničevalnimi in racionalno miroljubnimi mladostniki — pa še ta ne doživi ravno prelomne žanrske sporočilnosti ali otipljive dramaturške napetosti. Če pustimo ob strani smešno naivno premiso o tem, da človeštvo polaga svojo prihodnost v roke hormonskih najstnikov, je zlasti zgrešen koncept dileme o inherentnem zlu v človeku, če govorimo o genskem inženiringu od okolja in družbe izoliranih mladih ljudi, ki na neki točki odkrijejo svobodo izražanja impulzov. Spričo plehkih dialogov, siloma pospešene ekspozicije in lesenih nastopov povečini neznane mlečnozobe zasedbe je karakterizacija likov nična (poleg dolgočasne Johnnyjeve hčere Lily-Rose Depp je še najbolj poistovetljiv Tye Sheridan, medtem ko je komaj opaziti neprimerno zanimivejšega Viveika Kalro, ki je bil v komični drami Blinded by the Light odličen), dogajanje je medlo, ponavljajoče se in docela sterilno (namesto da bi Burger dodobra izkoristil omejeno scenografijo utesnjenih ladijskih hodnikov), razplet pa disneyjevsko optimističen, kot bi do tedaj režiser že dokončno obupal nad lastno predvidljivostjo. Kljub spodobni tehnični plati film torej pod črto ne prinaša ničesar novega, vznemirljivega ali umsko spodbudnega, kvečjemu še eno politično korektno, konfekcijsko in na mah pozabe vredno pripoved s tekočega traku; temu primerna sta tudi ušiv kritiški odziv in zanikrn blagajniški uspeh. Zdi se mi, da me je nazadnje celo prosluli Chaos Walking (2021) Douga Limana vsaj pripovedno in značajsko bolj pritegnil. Še veliko raje pa priporočam sorodni, scenaristično in tematsko več kot solidni Sputorejev I Am Mother (2019) s Hilary Swank in mlado Claro Rugaard.