13. jun. 2021

Infinite (2021)

Ocena: ●●●○○○○○○○

Iz previdnosti sem najprej ošinil par recenzij in se nejevoljno namrdnil, a sem se hotel prepričati na lastne oči. Antoine Fuqua je režiser sila širokega ustvarjalnega in kakovostnega spektra; za seboj ima tako žanrske presežke (Training Day) kot nekatere najmanj solidne izdelke (The Equalizer, Southpaw), pa tudi siraste filmske iztrebke (Tears of the Sun, Olympus Has Fallen, The Magnificent Seven), da nikoli ne veš, kaj od tega imaš pred seboj. Naj zato kar povem: pred seboj imaš verjetno njegov najslabši film doslej, brezdušno sterilni 'PG-13' akcijski sci-fi videospot v slogu Christopherja Nolana za revne (Inception, Tenet) oz. gledalce z mikroskopsko kratkim obsegom pozornosti, ki jim je vseeno za filmsko logiko, scenaristični smisel, doslednost pripovedi, tematsko vrednost, občo sporočilnost, značajsko raznolikost, poistovetljivost likov in igralske nastope. Brezizrazni kos steroidne govedine Mark Wahlberg že tako ne slovi ravno kot virtuoz metodične igre (v primerjavi z njim je Keanu 'Whoa' Reeves najmanj shakespearijanec), s tukajšnjim nastopom pa je menda prekosil celo samega sebe v takih kloakah kot The Happening (2008), Max Payne (2008) ter The Gambler (2014). Verjetno bi ne bilo opaziti razlike, če bi ga v ustrezni vlogi nadomestili s kosom deske ali plakatom z njegovo podobo; kvečjemu bi film kaj pridobil. Nazadnje sem se tako dolgočasil pri absurdni akcijski sprdačini Bloodshot (2020) z Vinkom Dizlom, še eni neposrečeni kopiji boljših filmov in trdnejših premis, ki sem jo — komajda buden — prav tako pozabljal že med ogledom.



Scenarij Iana Shorra (nizkoproračunska grozljivka Splinter) po zgodbi nekega Todda Steina (nikad čuo) se več kot očitno zgleduje pri stripovski premisi superjunaščine The Old Guard (2020), ki že tako brezsramno kopira koncept slavne bojevalščine Highlander (1986) in podobnih zgodb o nesmrtnikih, le da z drobno spremembo. Tajna skupina starodavnih vojščakov Neskončnih, opremljenih s super-duper vesoljsko tehnologijo in z neverjetnimi strelsko-borilnimi veščinami, v resnici ni nadpovprečno dolgoživa, temveč gre za izbrance z običajnim iztekom roka trajnosti, ki pa so se zmožni spomniti svojih preteklih življenj. Torej so se skozi zgodovino vsakokrat reinkarnirali v drugo telo, vendar so v vsakem novem ciklu življenja ohranili spomin, znanje in spretnost. Sčasoma so se razdelili v optimistične dobre fante (t.i. Vernike), ki svoje sposobnosti posvečajo dobrobiti in napredku človeštva, ter zlonamerne in fatalistične odpadnike (t.i. Nihiliste), ki so se naveličali utelešati in si želijo le spokoja večne smrti. V ta namen so izdelali biomehanično napravo za popolno uničenje življenja na Zemlji (njihov MacGuffin je apokaliptično jajce pogube, nekakšen Abronath iz Zvezdnih stez Onkraj ali Thanosov destruktivni kamen neskončnosti), saj bo njihovega neznosnega dolgčasa in trpljenja v solzni dolini konec, če se ne bodo imeli več v koga reinkarnirati. (Itak, kajne?) Njihovega vodjo Bathursta (Chiwetel Ejiofor) mora ustaviti naš preljubi mišičnjak oz. naključni zmedenec Evan McCauley (Marky Mark), vendar ima neko težavo: ne spomni se preteklega življenja z obličjem slaboritniškega bojevnika Treadwaya (Dylan O'Brien) ter svojih zaveznikov in sovragov (tako kot na začetku Neo v Matrici, katere dramaturško zgradbo skuša posnemati Fuquajev film), vse življenje pa je preživel v psihiatričnih ustanovah, kjer je s pomirjevali naphan skušal odgnati nenavadne vizije in privide, očiten znak duševne neuravnovešenosti. Tovariši v skrivnem über-tehnološkem oporišču ga bodo morali najprej usposobiti, da se bo zoperstavil Bathurstu in rešil dan. To se kajpak tudi zgodi. Predtem se malo sablja s katano, dirka z avtomobili ter s skalnega previsa skoči na mimo leteče tovorno letalo. Juhej.



Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje trpel ob tako nepopisno butastem scenariju, polnem absurdnih domislic brez kakršnekoli razumske razlage in smotrnega dogajanja (samo zato, ker naj bi bilo vizualno kul, ali kaj), z neverjetno patetičnimi dialogi, ki žalijo še tako povprečno inteligenco manj brihtnega dvanajstletnika (ki mu je Fuquajev film očitno namenjen). Če so bili pri že omenjeni akcijadi z riti brcajočo Charlize Theron na čelu nesmrtnikov vsaj liki občasno poistovetljivi in deloma razdelani, je tukaj situacija naravnost porazna: Marky Mark se kakršnegakoli prikaza emotivnega odziva loteva z zavzetostjo tasmanske rovke, ki hlini možgansko kap (beri: na njegovem obrazu ni zaznati znakov življenja), dočim se praviloma všečni Chiwetel Ejiofor odloči to kompenzirati s prav nasprotnim igralskim pristopom, ki pa z nadležnim pretiravanjem zapada v smešni overacting in diskreditira lik antagonista (a kljub temu pusti še najboljši vtis). V filmu so tudi nekateri drugi glumači (Toby Jones je sramotno neizkoriščen, Jason Mantzoukas je neuspešna komična razbremenitev, Jóhannes Haukur Jóhannesson pa tudi ne more narediti čudeža), vendar sem jih povečini sproti pozabljal.

Za nekaj časa sem opravil s Fuquajem, razen če bo kdaj prišel k pameti (od Wahlberga, ki je tudi producent, si tako ali tako ne obetam ničesar več). Sveta nebesa, kam so zmetali kup denarja; z njim bi verjetno lahko posneli vsaj ducat dobrih filmov.