5. jun. 2021

The Conjuring:
The Devil Made Me Do It (2021)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Tik pred začetkom poletja je kar malce nenavadno videti žanrski izdelek, ki sicer sodi v obdobje konec leta in zimski čas — a vsesplošni kinematografski zamik in nenehna prestavljanja spričo epidemije koronavirusa sta pač naredila svoje. Načrtovali so ga za september 2020 (napovedal sem ga v zapisu za lanskoletni Samhain), nazadnje pa so ga uvrstili na pretočni program HBO Max, čeprav ga bodo ponekod videli tudi v kinodvoranah. Vsebinsko in pripovedno po vrsti tretji del serije Priklicano zlo, torej po filmih The Conjuring (2013) in The Conjuring 2 (2016) režiserja Jamesa Wana (če pri tem ne štejemo derivatov o zlovešči lutki Annabelle in demonski nuni), je prvi, pri katerem je ta režijo prepustil kolegu Michaelu Chavesu, ki ga je menda navdušil s svojim Prekletstvom žalujoče ženske (2019). Tudi tokrat se Wanova zgodba v sodelovanju s scenaristom Davidom Johnson-McGoldrickom kajpak naslanja na resnični primer iz dolgoletne kariere preiskovalcev nadnaravnega in izganjalcev zlih duhov, ameriških zakoncev Eda in Lorraine Warren. Gre za prvi sodni primer v ZDA, kjer se je obtoženec Arne Johnson, ki je leta 1981 v Brookfieldu v Connecticutu umoril svojega stanodajalca in šefa svojega dekleta, skliceval na neprištevnost zaradi demonske obsedenosti. Sojenje je bilo po vsej državi in drugod po svetu medijsko odmevno ter so ga pozneje zabeležili v številnih televizijskih dokumentarcih; nekaj let pozneje je nastala tudi knjiga The Devil in Connecticut (1983) avtorja Geralda Brittla, ki opisuje čudaške dogodke in sodni epilog. Sodnik je tedaj zavrnil argumente Johnsonove obrambe, češ da obsedenost ni znanstveno dokazljiva in je potemtakem pravno nevzdržna. Obtoženca, ki mu je javnost pripisovala duševno neuravnovešenost (ali preprosto pretvarjanje), so nazadnje obsodili na 10—20 let zapora, vendar jih je kot zgledni kaznjenec odslužil samo pet. O njem danes ni veliko znanega, vendar je kot svetovalec sodeloval pri filmu in celo potrdil verodostojnost — vsaj nekaterih — prikazanih dogodkov.

Hollywoodu že dolgo zmanjkuje svežih idej in pripovedne izvirnosti in to še enkrat dokazuje Chavesov film. Obrtniško mu ni mogoče očitati skoraj ničesar, v vseh tehničnih vidikih je brezhiben, le da s prežvečeno zgodbo komajda pričara kakšen poskok strahu ali potno srago. Tisto, zaradi česar je s skoraj dveurno minutažo presenetljivo gledljiv, pa je vnovič prepričljiva interakcija Patricka Wilsona in Vere Farmige. Igralca prikažeta vdan in ljubeč zakonski par ter s sijajno karakteriziranima likoma, ki ju je gledalcu mar, odločno kompenzirata tematsko in dramaturško upehano, mlačno ter z vsemi klišeji o izganjalcih hudiča in zlonamernih coprnikih naphano zgodbo. Ta se odmika od prejšnjih žanrskih vzorcev o zakletih hišah in se pri stopnjevanju napetosti osredotoča na detektivsko plat, ko zakonca Warren iščeta skrivnostno okultistko (Eugenie Bondurant), ki je nad mladega Arneja priklicala peklensko entiteto. V stranski vlogi nekdanjega duhovnika in izvedenca za mračne sile velja omeniti veterana Johna Nobla (spomnimo se ga v vlogi blaznega Denethorja, gondorskega majordoma iz Gospodarja prstanov), dočim so ostali liki in igralske predstave brez posebnega presežka. Za nekaj siloma ustvarjene tenzije tokrat Ed okreva po infarktu in je ves čas na robu moči, medtem ko se zaradi črnih urokov percepcija likov in s tem zorni kot gledalca nenehno spreminja. Konec je pričakovano srečen in z iztočnico za morebitna nadaljevanja: vse skupaj se spreminja v vse bolj mlačno, epizodno, generično nanizanko na poti, po kateri še kar veselo dirjajo superjunaški filmski multiversi od Marvelovih mož v pajkicah do Vojne zvezd in vsega drugega, s čimer nas kot po tekočem traku vztrajno krmi tovarna sanj.