11. jul. 2021

Tides | The Colony (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Mladi švicarski scenarist in režiser Tim Fehlbaum je po seriji kratkih projektov navdušil gledalce in kritiško srenjo s celovečernim prvencem Hell (2011), ki mu je prinesel nagrado za najboljši film na portugalskem žanrskem festivalu Fantasporto, nominacijo v Nemčiji in odličje za najboljšo kinematografijo (s posebno pohvalo) na katalonskem festivalu fantastičnega filma v Sitgesu. V svojem drugem tovrstnem podvigu Tides (pred tem delovno naslovljenem The Colony), za katerega je prav tako napisal tudi scenarij, ostaja v apokaliptičnih filmskih vodah (sklepam, da je poba navdušen nad zasnovo Pobesnelega Maksa in podobnih), ki jim je dodal še trendovsko premiso človeške kolonizacije vesolja z domiselnim preobratom konteksta: tokrat se ljudje s koloniziranega tujega planeta Kepler 209, ki je zaradi škodljivega žarčenja postal sterilen in ne omogoča več razmnoževanja, vračajo na pred nekaj rodovi zapuščeno Zemljo. V ta namen pošljejo tja izvidniško-znanstveno odpravo Ulikses 2, ki naj bi preverila možnosti preživetja in ugotovila, kaj se je zgodilo s prejšnjo ekspedicijo, za katero so se izgubile vse sledi (glej odlični Sunshine režiserja Dannyja Boyla po scenariju Alexa Garlanda). Po nesrečnem pristanku na planetu njihovih prednikov, ki ga zdaj v veliko večji meri prekriva voda (ne glej ridikuloznega Waterworlda Kevina Reynoldsa), edina preživela astronavtka Blake (Nora Arnezeder) in medias res ugotovi, da vlažno, blatno in megleno okolje naseljujejo mlade skupnosti nasilnih staroselcev, ki so do prišlekov skrajno nezaupljivi, in Blake hitro postane njihova ujetnica. Vendar je v poplavljeni pokrajini očitno še večja grožnja: s strelnim orožjem opremljeni možje, ki pripadnike pomorskega nomadskega ljudstva ugrabljajo in odvažajo na prisilno delo v oporišče, zgrajeno v plitvini odpada nasedlih ladij. Blake jim bo sledila, saj ji je bolj kot lastno preživetje pomembno odkritje, kaj se je zgodilo s posadko misije Ulikses 1; med njimi je bil pred nekaj leti namreč tudi njen oče (Sebastian Roché), eden od pobudnikov projekta za vrnitev kolonistov na Zemljo. Blake ugotovi, da so nekateri udeleženci prejšnje odprave še vedno tam, vendar razmerja moči niso taka, kakršna so videti na prvi pogled — in v koloniji oboroženih mož, kjer jo vodja skupnosti Gibson (Iain Glen) sprva sprejme s toplo dobrodošlico, jo pričakajo mnoga presenečenja.

Prijetna osvežitev po nekaterih hollywoodskih skrpucalih, o katerih sem pisal nazadnje (*kreh* The Tomorrow War *kreh*). Fehlbaumov umotvor ne more skriti vsebinsko polnovrednega evropskega pedigreja, ki namesto visokoproračunske vizualne masturbacije z možmi v pajkicah prinaša inteligentno, atmosferično, do gledalca spoštljivo in visoko konceptualno sci-fi premiso. (Nazadnje me je tako navdušil sijajni Aniara v režiji Pella Kågermana in Huga Lilje.) Čeprav ni brez pripovednih pomanjkljivosti in se tematsko zgleduje pri marsikaterem predhodniku v zvrsti filmske postapokalipse, gre v luči omejenega proračuna in kinematografske improvizacije za tehnično, obrtniško, vizualno in dramaturško zavidljiv izdelek. Kamera izkušenega Markusa Fördererja (I Origins, Independence Day: Resurgence, Bliss) z monokromatskimi toni pomenljivo odslikuje mračno podobo izziva človečnosti, fluidna montaža Andreasa Menna je brezhibna, glasba Lorenza Dangela fantastično poudarja turobno fatalistično vzdušje in igralske predstave povečini neznanih imen so vsaj prepričljive. Z drugimi besedami: gre za enega solidnejših predstavnikov tega podžanra v zadnjih letih, ki se s pristno razdelanim konceptom in morbidno vizualnostjo poklanja legendam te zvrsti kot franšiza Mad Max (zlasti njen tretji del Onkraj kupole groma) ali družbeno verodostojne distopije tipa Children of Men (2006) ter The Road (2009); obenem pa v zgodbo vnaša lastne elemente, ki vsebujejo nekatera osnovna vprašanja najžlahtnejše znanstvene fantastike in dobrega pripovedništva nasploh: dileme preživetja in razvoja, moralna dvoumnost človeške narave in kompleksna mnogostranost njegovih sociopolitičnih prepričanj, kjer ni absolutne resnice ali preprostih idealov dobrega in zla. In da ne pozabim: gre za zgodbo, ki poistovetljivo, argumentirano in umestno promovira resnično močne ženske like, brez dvoličnosti in sprenevedanja salonskega #MeToo aktivizma ali oportunističnih ideoloških agend. Film je doživel premiero na letošnjem Berlinalu (v posebni sekciji), eden od izvršnih producentov pa je tudi slavni Roland Emmerich. Na domačem festivalu NIFFF (Neuchâtel International Fantastic Film Festival) je s strani državne televizije RTS prejel nagrado občinstva in odličje za dizajn produkcije.