21. sep. 2021

Candyman (2021)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Za še en nepotreben vnovični zagon ali sequel ali karkoli pač že je novi Candyman režiserke Nie DaCosta sva z mojim zvestim ciničnim črvom dvoma že vnaprej vedela, kaj bo (o tem sem pisal za lanskoletni Samhain): še en prikladen primerek politične agende, ki še vedno promovira salonski aktivizem #BlackLivesMatter (tako kot še vedno gledamo projekte #MeToo, ne glede na kakovost), ob tem pa razkriva še trendovske dileme (isto)spolne in rasne identitete. Če sem lahko še bolj nesramen: razlog, da so kravatarji finančno podprli njen podvig, je verjetno enak kot pri razbijalcu blokov The Old Guard (2020), kjer pri agresivnem trženju nikakor niso pozabili poudariti dejstva, da gre za "prvi superjunaški akcijski film temnopolte režiserke". In kaj potem? Je zato film boljši ali pomembnejši? Ampak umotvor DaCoste je deležen sila naklonjenih ocen kritiške srenje in navdušenega občinstva, porečete. No, ja. Navaden oportunizem, dvoličnost in politična korektnost, če mene vprašate.



Dol mi visi, ali je na platnenem stolčku sedela ženska in za nameček še temnopolta (a žal praktično skoraj brez izkušenj, saj je predtem posnela le en celovečerec); zaradi mene bi tja lahko posadili tudi mutiran vesoljski ohrovt s tremi ušesi. Kar me zanima, je zgolj obrtniška spretnost in predvsem sporočilnost; zlasti če govorimo o še enem utelešenju urbane legende iz socialnega črnskega naselja Cabrini-Green v predmestju Chicaga, ki naj bi upravičeno in pričakovano nadgradil ali tematsko dopolnil ali vsaj aktualiziral kultni film Bernarda Rosea iz leta 1992 s slavnima Virgino Madsen in Tonyjem Toddom v osrednjih vlogah (po kratki zgodbi The Forbidden iz antološke serije Knjige krvi britanskega avtorja sodobne fantastike in knjižnih grozljivk Cliva Barkerja). Ampak filme osebno dojemam takole: prav, pozabimo na vse, kar zahteva masten zamik nejevere, odmislimo absurd in nesmisle, dajmo ga oteti vseh prikritih pomenov oz. očitnih namigov na rasno problematiko, ki smo jih že tisočkrat videli v precej boljših filmih (stereotipi in rasna neenakopravnost, getoizacija, policijsko nasilje, sodobna gentrifikacija mest), pa da vidimo, kaj substančnega ostane. In kaj torej ostane? Kolikor sem videl, razen solidne tehnične in suverene vizualne plati ne veliko učinkovitega. Igralski nastopi so solidni, vendar brez presežka, pripovedna abstrakcija v podobi senčnih lutk pa sicer posrečen prijem, ki smo ga takisto srečali že v mnogih zgodbah.

I am the writing on the wall, the sweet smell of blood. Be my victim.



Vsekakor se pozna, da je producentske vajeti — in najbrž tudi ključno svetovalno vlogo — prevzel čudežni deček Jordan Peele (Get Out, Us), saj je bolj kot pravoverna grozljivka film nekakšna nadstvarna socialno-politična satira (brez pretirane žanrske eksplicitnosti), v kateri bolj kot dramaturška doslednost in pripovedna zaokroženost prednjačijo simbolizem, postmoderne prispodobe in zakulisni družbeni angažma. Hočem reči: kot grozljivka film ne prestraši nikogar (vsaj mene ni), ne premore nikakršnega suspenza, scenaristično je razmeroma šibek in zmeden (nevidni antagonist deluje zares bizarno), o kakšni visoko konceptualni ali trendovsko metafilmski vrlini skorajda ni govora. Še enkrat, kaj natanko mi dopoveduje? Da bo v zgodovinskih nepravičnostih in besu nakopičena ter siloma potlačena črnska nadzavest — tj. v Medenem možu manifestirana kolektivna mitologija — prej ali slej udarila nazaj (žrtve ubijalske prikazni s kljuko namesto roke so sami belci) in bo moralni pravici naposled zadoščeno? Da so umetniške inštalacije z zgolj nominalno vrednostjo sublimirani prikaz civilizacijske krivde in odraz umetnikovega trpljenja (glej veliko boljši Velvet Buzzsaw scenarista in režiserja Dana Gilroya) oz. da Candyman "ni samo eden" (kot tudi ni bila krivica storjena le posamezniku, temveč celotni temnopolti skupnosti), ampak "jih je cel roj", kot čebel — in da legende preživijo skozi ustna izročila ter spomine, dokler ljudje to hočejo (tako da "petkrat izgovorijo njegovo ime")? Vse to smo doumeli že pri izvirniku izpred skoraj treh desetletij. Se je za črnsko populacijo odtlej kaj spremenilo? Vsaj nekatere stvari gotovo.