14. sep. 2021

Don't Breathe 2 (2021)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Urugvajski režiser Fede(rico) Álvarez in njegov stalni sodelavec ter soscenarist Rodo Sayagues sta z vzdušnim trilerjem Don't Breathe (2016) pred petimi leti zadela že močno izrabljeno žanrsko žebljico na glavico. Kot britev oster suspenz, posrečena subverzija arhetipov (pod)žanra o vdoru vsiljivcev v dom protagonista (home invasion), organsko karakterizirani liki z uravnoteženo porazdeljeno moralno vrednostjo (gledalec se je mogel poistovetiti z vsakomer in z nikomer) ter v žilavem slepem starcu nadvse doživeto, otipljivo utelešena figura antijunaka, čigar motive se je kljub sprevrženim dejanjem in zlonamernosti dalo vsaj razumeti, če že ne gojiti sočutja ali pomilovanja do njega. Vse to je zaokrožala dinamična kinematografija brez odvečnih CGI elementov in kratkočasna dramaturgija, kjer je do napadalcev sovražno prizorišče prepričljivo delovalo v prid le na videz nemočnega stanovalca (Stephen Lang), ki se je v znanem, sebi prilagojenem domačem okolju znašel brezhibno. Preplet vsega je učinkoval verodostojno, pripovedno celostno in z nekaterimi nepričakovanimi zasuki konceptualno sveže; v bedo propadajočega predmestja umeščena premisa pa je bila še oplemenitena s psihosocialno noto, ki je dala likom in njihovim odločitvam poseben značaj.

Uganite, kaj od tega sta Álvarez in Sayagues, ki je tokrat prvič sedel na režiserskem stolčku, obdržala v nadaljevanju zgodbe, ki se odvija osem let pozneje? Nič, nada, zip. No ja, vsaj na prvi pogled je enak karizmatični belolasi slaboritnik (Lang je skupaj s Samom Raimijem tokrat tudi producent filma), vendar sta ga v skladu s pričakovanji (kravatarjev) oz. oportunističnimi novodobnimi trendi spremenila v mučenika ter odrešenika v maniri Mela 'Srda Božjega' Gibsona, ki se kljub slepoti po novem odlično znajde v povsem neznanem okolju, z orožjem natančno kosi sovražnike kot za stavo in se nasploh preobrazi v neuničljivega lomilca kosti tipa Jason Statham (ne glej ušivega Wrath of Man). Njegovi nasprotniki so dolgočasno stereotipni zlobneži, nekdanji vojaki in plačanci zločinskega prekupčevalca s človeškimi organi, ki imajo z njegovo mlado varovanko Phoenix (Madelyn Grace) prav posebne namene. Od sprva obetavnega nastavka, ki z veliko bolj izkušenimi in brezkompromisnimi napadalci od izvirnika prinaša tudi bolj surovo soočenje (beri: kri in gravž), se zgodba izjalovi v tako nedorečen, nedosleden in nesmiseln pripovedni absurd, da izgubi vso kredibilnost že na vrhuncu v drugi tretjini filma, ko se izkažejo prave relacije med liki — pri čemer jih nedomiselni scenarij potisne v tako ceneno, banalno in siloma konstruirano vzročnost, da smešna premisa trajno priskuti celoten koncept zgodbe in njenih likov še za nazaj, v prikazu izpred petih let.

Ironično, med avgustom in oktobrom 2020 v Srbiji posneti film je do zdaj trikratno povrnil vložek 15 milijonov (prvi del, ki so ga posneli za 10 milijonov, jih je v blagajne prinesel skoraj 160), finančno je torej dovolj uspešen. Kar se mene tiče, gre za čisto katastrofo, po kateri sem opustil upanje, da bi lahko od Álvareza in/ali Sayaguesa kdaj dobili še kaj užitnega. (S post-credits prizorom frajerja namigujeta celo na morebitno nadaljevanje, ne moreš verjeti.) Škoda, da se je preračunljivi Hollywood s svojo nizkokalorično instantno produkcijo (spet) spustil tako nizko, saj gre vizualno in obrtniško tudi tokrat za suvereno, kompetentno udejanjeno doživetje.