13. sep. 2021

Malignant (2021)

Ocena: ●●●●●○○○○○

It's becoming more apparent that not only is Gabriel getting stronger, he's becoming more malicious. If his strength and ability continue to grow, we will no longer be able to contain him.

Najnovejši umotvor čudežnega dečka Jamesa Wana, ki ga je bil sicer napovedoval že pred dvema letoma (o tem sem pisal ob Samhainu 2019), je naletel na zabavno nasprotujoče si in deljene odzive zlasti čezlužnikov, če gre soditi po vtisih spletnih in drugih kritikov. V glavnem se vsi strinjajo, da ne gre za kakšen žanrski presežek in gotovo tudi ne za njegov najboljši film, mnenja pa se krešejo predvsem pri dojemanju njegove samozavedajoče se, metafilmske plati. Wan je tokrat zajel groteskno in absurdno pretirano snov (camp), nekoč rezervirano skoraj izključno za drugorazredne slikosuke na videokasetah (v slogu zgodnjih razteleševalk Sama Raimija ali Petra Jacksona), ter zgodbo pretlačil še skozi žanrsko cedilo nadnaravnega trilerja in celo akcijske CGI strel-pretep-klavščine v stilu podaljškov Matrice, da je dobil razobličeno in v vse smeri kričečo celoto. Skratka, poslužil se je prijemov iz vseh svojih prejšnjih dosežkov in posnel nekaj, kar je tematsko in dramaturško podobno cenenim grozljivkam iz osemdesetih ali devetdesetih, namenjenim neobremenjenemu krohotanju na domačem kavču ob šesterčku hmeljevega napitka in vedru čipsa.



Da se razumemo: nikoli nisem bil mnenja, da je Wan prinesel silno revolucijo v meni sicer ljub žanr, in to niti s svojo prvo uspešnico Saw (ki je seveda prerasla v franšizo z neskončnimi nadaljevanji), še manj z enako uspešnima serijama Zakleti ter Priklicano zlo in z drugimi umotvori (vključno z derivati tipa Annabelle ali Nuna), vsaj ne do mere, ki jo enako ali bolj zadovoljivo izpolnjujejo režiserji kot Ti West, Adam Wingard ter Mike Flanagan (po novem tudi Jordan Peele); torej s pomenljivimi, aktualiziranimi retro-izleti v nekdanje žanrske vode in slogovnimi vajami stare šole. Za pogum in nekonvencionalnost mu gre (tudi) tokrat priznanje, žal pa se je Wan pripovedno in tematsko izčrpal, česar se morda tudi zaveda (ali pa mu je to povedal kateri od kravatarjev), in od pogojno izvirne vsebine mu je po mojem ostal le še prepoznavni stil — zatorej ni čudno, da išče vselej nove izpovedne načine in drugačne, sveže pristope, naj bodo še tako nezaslišano morbidni in absurdni. Kot je recimo zgodba o mladi Madison (Annabelle Wallis), noseči ženi z nasilnim soprogom, ki začne po še enem njegovem izživljanju trpeti za nenavadno doživetimi vizijami srhljivih umorov. Prvi v klavnici so na vrsti sodelavci v umobolnici, kjer so pred tremi desetletji zdravili deklico z nekakšno duševno boleznijo. Madison mora ob čudaških epizodah izgube spomina in truplih, ki se kopičijo, s pomočjo svoje požrtvovalne polsestre in policistov postopno odkriti, kakšno povezavo ima sama z davnimi dogodki — in predvsem kdo je skrivnostni Gabriel, kakor je v otroštvu pri krušnih starših očitno poimenovala svojega namišljenega prijatelja. Ali pa ta srhljiva, nečloveško močna in spretna morilska entiteta pravzaprav ni tako zelo imaginarna in neotipljiva?

So I'm putting out a BOLO on Sloth from 'The Goonies'?



Nisem brezpogojni fanboy Jamesa Wana in kdor meni, da ima ta sicer nadarjeni ustvarjalec in režiser za seboj neizrekljivo originalne filme, si očitno še ni ogledal dovolj pripadnikov tega žanra v preteklosti, po katerih se zgleduje (ali se jim poklanja). Ob temu primernih pričakovanjih me zato nemara tudi ni tako zelo motila gromoglasna pretiranost njegove najnovejše pridobitve, ridikulozna absurdnost in gnusna grotesknost videnega (namig: parazitski dvojčki, mutant Kuato v Total Recall, Romerov The Dark Half po romanu Stephena Kinga, primer Edwarda Mordraka, ki ga je v televizijski antologiji American Horror Story: Freak Show upodobil Wes Bentley), ušive glumaške predstave, nelogična dejanja in trapaste odločitve protagonistov, divje nesposobni organi pregona, pomanjkanje karakterizacije likov in posledična nepoistovetljivost s komerkoli, mestoma nespretna raba digitalnih učinkov, sila spremenljiva ton in žanrska podoba pripovedi, neumestno gotska ter nadstvarna vizualnost (s primarnimi argentovskimi barvami), čudaško nadležna glasba in najbolj nesmiselni dialogi, kar si jih je Wan v kateri od svojih zgodb kdaj privoščil — saj sem vse skupaj dojemal kot njegov posmehljivi pomežik sodobnim trendom, ki nas uspešno uspavajo s konfekcijskimi, boleče generičnimi in predvsem nevznemirljivimi kloni vselej enakih stereotipov (trzajoče premikajoče se peklenske kreature, strašljive psihiatrične bolnišnice, zlonamerne potlačene osebnosti in razcepljeni umi, prekrivanje resničnosti s kopreno namišljenega, množični umori, nema da nema). Če prav razumem, je natanko ta dilema mučila marsikoga, ki je Wanovo bizarnost menda vzel preveč resno: če se zdim neumen in se obnašam neumno, zato da bi kot-da satirično opozoril na aktualne cineastične bedarije (in otopelo percepcijo vse bolj katatoničnega gledalstva), ali nazadnje ne tvegam, da bom preprosto izpadel — zgolj neumen?