15. okt. 2021

Copshop (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Kdor pozna slog ameriškega producenta, scenarista in režiserja Joeja Carnahana (Narc, Smokin' Aces, The A-Team, The Grey, Stretch), bržčas natanko ve, kaj lahko pričakuje: surov, kratkočasen, testosteronski in premočrten žanrski pandemonij, čistokrvni entertainment — ki sicer vselej terja nujni zamik nejevere in često zdrsne čez mejo absurda, vendar z izrazito nepretencioznostjo in črnim humorjem nikoli ne izgubi na zabavnosti. (Nekakšna ameriška različica Guya Ritchieja, ko je ta še delal dobre filme.) Vse to se je izkazalo tudi pri njegovem prejšnjem, sila posrečenem projektu Boss Level (2020) z njegovim rednim sodelavcem Frankom Grillom, kjer sta omejeni čas in pičla produkcijska sredstva (kljub ne ravno izvirni premisi) v nuji improvizacije narekovala še posebej domiselno ustvarjalnost. A kdor je imel prav zato (pre)visoka pričakovanja, bo nemara tokrat doživel manjšo streznitev, če že ne bo povsem razočaran. Vsakokrat pač nikomur ne uspe čisto enako.



I'll be a fucking monkey's uncle. Look at you in there. One of male grooming's greatest misfires, the man bun. You look like old Tom Cruise in that Samurai picture that nobody watched.

Zgodba akcijskega trilerja je po carnahanovsko preprosta: skrivnostni nepridiprav na begu pred zločinskimi botri Teddy Murretto (Grillo) se da v zakotju Nevade namenoma pripreti v lokalni policijski postaji, kjer naj bi bil nekaj časa varen, vendar iznajdljivi in inteligentni morilec po naročilu Bob Viddick (Gerard Butler) s podobno taktiko vseeno pride do njega. A še preden bi iz sosednje celice lahko izvršil ukaz delodajalcev, se v pregon izmuzljivega Teddyja vmeša še drugi najeti hitman, psihopatski Anthony Lamb (Toby Huss). Ta skrivaj sodeluje s pokvarjenim možem postave in neusmiljeno poskrbi za smrt večine policistov na izpostavi, vendar se vsi skupaj uštejejo pri eni osebi: odločni mladi streetwise policistki Valerie Young (Alexis Louder), ki bo z neomajno integriteto in neokrnjenim čutom za moralo na vsak način branila načela varuhov zakona.



Dinamična in krvava tarantinovska streljačina, nekakšna sodobna in samozavedajoča se parafraza kultnega Carpenterjevega Napada na policijsko postajo (1976), je s pričakovano grotesknostjo in obešenjaškim sarkazmom nadvse duhovita, pa vendar je Carnahan stopil korak vstran od svojega običajnega modusa. Nori zločinci s ciničnimi popkulturnimi pripombami so še vedno zabavni, dialogi huronsko zbadljivi in liki otipljivo izdelani; vendar se zlasti v tretjem dejanju že tako nedosledno dogajanje sprevrže v zares pretiran, stripovski nesmisel, protagonisti izkazujejo nečloveško mero trdoživosti (večkrat ustreljeni in tisti na robu smrti presenetljivo oživljajo), adrenalinsko zastavljen dramaturški tempo pa na nekaterih točkah nerazumljivo upade — pa ne zaradi potrebnega predaha in ekspozicije značajev, da bi nam liki bolj prirasli k srcu (glej lanskoletni Extraction s 'Thorom' Hemsworthom), temveč z občutkom cenenega pripovednega mašila, kot bi Carnahanu zmanjkovalo scenaristične štrene in bi hotel zapolniti minutažo. Poleg tega je očitno podlegel še kar dominantnim trendom politične korektnosti in sprenevedavih pričakovanj aktivistične srenje ter v osrednjo vlogo vtaknil žensko junakinjo, za nameček še temnopolto; pa čeprav je treba priznati, da se privlačna in čustveno izrazna Louderjeva odreže več kot spodobno (vsekakor je njen lik v veliko večje zadoščenje kot neopazna stranska vloga v ridikulozni letošnji sci-fi pošast-vesoljščini The Tomorrow War), medtem ko Grillo in Butler, ki sta med drugim tudi producenta, tokrat ne prikažeta česa nadpovprečno vznemirljivega. (Vse skupaj spet smrdi po kravatarskem oportunizmu; Grillo je namreč javno negodoval nad naknadnimi montažnimi rezi studia.) Solidno šundovsko doživetje, a kljub obveznemu nastavku za sequel brez trajne vrednosti.