18. okt. 2021

Dune: Part One (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Dva filma sta bila med svetovnim občestvom letos najtežje pričakovana; prvi je poslednji James Bond z Danielom Craigom (o katerem krožijo sila različni in nasprotujoči si vtisi), drugi pa je vnovična adaptacija "neposnemljive" fantazijske knjige slavnega Franka Herberta, katere filmska različica Dune (1984) v interpretaciji Davida Lyncha je svojčas neslavno pogorela kot zmedena, dramaturško nepovezana in z mnogimi produkcijskimi mešetarjenji obremenjena priredba. (Meni sta njena ekstravagantna partikularnost in umetniška vizija v resnici kar všeč, četudi priznam, da nekoherentni film ni ravno mojstrovina.) Obstaja še televizijska miniserija v treh delih Frank Herbert's Dune (2000), ki je bila deležna celo dveh emmyjev in drugih nominacij ali nagrad ter jo v glavnem štejejo za bolj posrečeno od celovečernega predhodnika. Ampak — resnici na ljubo — čakali smo na enega največjih mojstrov med sodobnimi režiserji, Denisa Villeneuva (Prisoners, Enemy, Sicario, Arrival, Blade Runner 2049), saj naj bi že njegovo ime v kombinaciji z drugimi priznanimi ustvarjalci (scenarij Eric Roth) in nič manj slavnimi igralci (Charlotte Rampling, Rebecca Ferguson, Stellan Skarsgård, Javier Bardem, Oscar Isaac, Josh Brolin, Timothée Chalamet, Jason Momoa, Dave Bautista) pomenilo jamstvo za kakovost, vizualni spektakel in pripovedni ep, kakršen pritiče legendarni knjigi.

Brez odlašanja: nad videnim sem v splošnem zadovoljen, vendar z določenimi pridržki. Gre za najboljši Villeneuvov film doslej? Rekel bi, da ne. (Enakega mnenja sem za Blade Runner 2049, mimogrede.) Tudi primerjati njegov podvig z Lynchevim je prezpredmetno, saj je sam izrecno napovedal, da bo zgodba zvesto sledila knjigi in ne njenim prejšnjim priredbam; poleg tega gre enostavno za drugačno, celostno neprimerljivo izkušnjo v povsem drugem času in družbenopolitičnem kontekstu. (Bi kdo rekel, da sta Nolanov Batman in njegov Joker preprosto boljša od Burtonovih likov in sloga? Ali da so novejši Bondi absolutno bolj dovršeni od starih? Jaz pač ne, brez zamere.) Gotovo pa je ob tako visokih pričakovanjih podlegel mnogim kompromisom in to se po mojem filmu pozna. Pričakovati drugače bi bilo nesmiselno; saj pač zdaj že vemo, kako gre hollywoodska filmska konfekcija, in tudi Denis ni vsemogočen.

Kinematografija, čudovita vizualna podoba in kamera, zvočna podlaga in glasbena kulisa (Hans Zimmer), scenografija in kostumografija, brezhibna montaža, neopazen CGI, vse to je resnično veličastno. (Osebno bi si za okularjem sicer želel starega mačka Deakinsa, kakor se je nekaj časa šušljalo, čeprav tudi snemalec filmov Zero Dark Thirty, Lion ter vojnozvezdščine Rogue One Greig Fraser suvereno opravi svoje delo.) Villeneuve je postregel z nekoliko poenostavljenim filmskim svetom, ki pa z intimnimi moralnimi študijami deluje verodostojno, zaokroženo in pomensko bogato; čeravno tudi nekoliko sterilno in čustveno odmaknjeno. Ali pa je to že Herbertova krivda? Kakorkoli, za to so med drugim zaslužni liki, ki imajo kljub solidni igralski predstavi — in tukaj nihče posebej ne izstopa — v tako kompleksnem pripovednem univerzumu povečini prepičlo minutažo, da bi jih gledalci lahko zares polno začutili. Poleg tega, da pripovedni vidik vendarle ni čisto enakovreden vizualno res navdušujoči gradnji sveta, zgodba izvede igro prestolov: par osrednjih figur pobije, še preden bi se utegnili navezati nanje. Mišičnjaškim akcijskim figuricam in njihovim akrobacijam namenja precej pozornosti (Momoa, Bautista), nekaterim zanimivejšim odmerja premalo časa in energije, da bi prišli zares do izraza, dočim nekatere ključne like iz knjige in tudi Lyncheve različice preprosto izpusti. Film je čudaško razdeljen na dva dela, ne na tri, tako kot knjiga (pri nekaterih likih gre pričakovati, da njihov čas pride šele v nadaljevanju), in po dobro zastavljenem dramaturškem loku z naraščajočim tempom pripoved občutno upočasni v zadnji petini, da se skorajda zdi samo še kot zavlačevanje in polnjenje minutaže, ne da bi povod za to bila karakterizacija likov ali vpeljava novih. Prvi del Sipine se razmeroma arbitrarno zaključi v nekakšnem mrtvem teku, kar zadeva osrednje motive: prispodoba imperializma in kapitalistične paradigme izkoriščanja naravnih virov, politični boj pretendentov za absolutno oblast (oziroma pokvarjenost vladajočih kast, ki konflikt izkoriščajo za likvidacijo političnih tekmecev) in zorenje potenciala mladega junaka, ki — z nadčutnimi sposobnostmi mesije opremljen — v preroških sanjah po malem že sluti svojo usodo voditelja. Kako ali kdaj — in ali sploh — bo posneto nadaljevanje, v tem trenutku še ni znano. Kravatarji pri studiu Warner Bros so oportunistično obljubili Villeneuvu, da bo, ako se bo njegov film na pretočniku HBO Max dobro odrezal. Ma jebeš to. Oglej si ga v kindvorani, kakor se spodobi, ne glede na napovedi in dogajanje; posebej če si ljubitelj(ica) knjige. In če morda še nisi, si vsekakor privošči izvrsten slovenski prevod Peščenega planeta izpod prstov filmskega poznavalca Igorja Harba; knjiga je izšla pri založbi Sanje in jo v mehki vezavi dobiš že za manj kot 20 evrov, kar je za takega kapitalca s 520 stranmi čista bagatela.