29. okt. 2021

Dýrið | Lamb (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Celovečerni prvenec islandskega scenarista in režiserja Valdimarja Jóhannssona je bržčas eden bolj čudaških filmov, kar jih boste videli letos (značilen predstavnik produkcijske tvrdke A24, glej tudi Uncut Gems, In Fabric, High Life, Saint Maude, The Lighthouse in druge), bizaren folklorni preplet fantazijske družinske drame s srhljivimi elementi pravljičnega in nadnaravnega (glej tudi Midsommar Arija Asterja). Za daljno deželo ledu, brezpotij in tundre to sicer ni nič nenavadnega: vraževerni Islandci iskreno verujejo v trole, palčke, gozdne duhove in druga magična bitja (glej komedijo Eurovision Song Contest: The Story of Fire Saga), ki utelešajo prvobitne sile narave ter vsega neznanega, kar prekaša majhnega, nebogljenega človeka. Jóhannsson k temu dodaja še svetopisemsko simboliko v obliki mistične pastoralne krajine in volnatih pašnih živali ter zaokroži z arhetipskimi motivi družinskih odnosov, žalovanja in zaslepljenega starševskega upanja, ki se oklepa vsakršne rešilne bilke za beg pred resničnostjo: lastnimi strahovi in eksistenčnim obupom.

María in njen mož Ingvar, ki si lastita kmetijo, na svoje začudenje ugotovita, da je ena od ovac skotila hibrida med jagnjem in človekom, zato nenavadno bitje posvojita in vzgojita kot lastnega otroka. V nadaljevanju se glavnina filma odvija kot družinska drama na temo moči starševske ljubezni, sprejemanja drugačnosti ter predvsem pasti, ki jih prinaša zaščitniško materinstvo; najbolj presenetljivo pa je, kako se gledalec privadi na bizarno situacijo in pozabi nanjo. —Vid Šteh, Razgledano

Pri tehnični plati je Jóhannsson, ki se je pri filmih doslej ukvarjal predvsem z elektronsko platjo snemalne opreme, pričakovano suveren: vizualna podoba puste, z meglo ovite pokrajine pričara sliko odmaknjenosti (kamera Eli Arenson), zvočno podložene z vzdušno ambientalno kuliso (glasba Þórarinn Guðnason), ki s sila počasno gradnjo osrednjih likov in njihove vzajemnosti organsko preusmeri pozornost od zlovešče okolice k duhovni in čustveni dimenziji. Lokalni glumač Hilmir Snær Guðnason in zlasti odlična Noomi Rapace (kriminalna serija Millenium, Sherlock Holmes: A Game of Shadows, Prometheus, The Drop), ki je kot otrok dejansko odraščala na Islandiji (njen prvi igralski nastop se je zgodil v islandski drami In the Shadow of the Raven Hrafna Gunnlaugssona), prepričljivo delujeta kot zakonca, ki v podeželski osami daleč od civilizacije še vedno prebolevata smrt hčere; kot božji dar sta v nenavadnem otroku z glavo jagnjeta deležna čudeža, posebne milosti, osebnostnega celjenja in priložnosti za nov začetek. Pritajeno nadstvarno dinamiko zmoti obisk njegovega vihravega starejšega brata Péturja (Björn Hlynur Haraldsson), ki mu je mikavna svakinja skrivaj že od nekdaj všeč, vendar se imajo na osamljeni ovčji farmi zgoditi veliko strašnejše in usodnejše stvari: neusmiljena narava bo terjala nazaj tisto, kar si je človek v svoji aroganci krivično prilastil.



Zares počasen tempo, ki tudi v grozljivem vrhuncu ne pospeši bistveno, verjetno ne bo pisan na kožo vsakomur; vendar poskrbi za učinkovito karakterizacijo in otipljiv vtis nadčutne atmosferičnosti, ki poleg sijajne kinematografije prežema magični realizem filma. Ampak zdi se, da pripovedno neizkušeni Jóhannsson, ki je napisal tudi scenarij (skupaj z islandskim pisateljem in pesnikom Sigurjónom Birgirjem Sigurðssonom z umetniškim vzdevkom Sjón), v svojem prvem celovečernem projektu — če odmislimo šok-element kaj-za-vraga — ni znal trdno povezati nekaterih razbitih motivov v enotno sporočilo, ki bi simbolno in pomensko podčrtalo tematsko nit ter okrepilo značajsko podobo protagonistov. Temu primeren je zaključek, ki nekako brez pravega epiloga izzveni v nerazumevanje, streznitev in neskončno žalost skrušene matere in žene.