22. okt. 2021

Halloween Kills (2021)

Ocena: ●●●○○○○○○○

Bliža se Samhain 2021, jaz pa še nisem pisal o zares značilnem filmu za noč čarovnic? Groza, kakšna zadrega. Dajmo popravit, kar se da, prav? Razen, če se ne da, ker je vse že zavoženo.

Kar takoj odmislimo zgodbo, ki absolutno ni več zanimiva vsaj od nadaljevanja Halloween II (1981) dalje — brez skrbi, Carpenter je že vedel, zakaj je naslednji film, Halloween III: Season of the Witch (1982), zastavil s povsem drugačnim konceptom (in režijo poslej dokončno prepustil drugim). Žal se je klavec iz Haddonfielda z belo obrazno masko kapitana Kirka odtlej vrnil vsaj še devetkrat; when money talks, the bullshit walks. Michael Myers je preprosto neuničljiv in nesmrten. Iz brezčutnega ubijalca z nečloveško močjo se je tako preobrazil v neotipljivi mit, v nemogoči konstrukt ali v namišljeni lik bavbava, ki ne obstaja: tako kot strah, ki je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Prav to se je zgodilo s franšizo Noč čarovnic, ki je bila nekaj časa vsaj kratkočasna in morbidno zabavna v svoji absurdnosti, če je že zdavnaj izgubila strašljivost in napetost izvirnika. Pod taktirko nesposobnega Davida Gordona Greena, ki je prevzel štafeto po dveh solidnih poskusih Roba Zombieja, je le še dolgočasna, povsem nestrašljiva in v svoji nepovezanosti brez vsakršne poante, sporočila ali dramaturške konfliktnosti popolnoma nesmiselna. Z drugimi besedami: čisti festival dreka, tragična potrata časa in škoda zakrnelih nevronov v otopelem čelnem režnju. S tretjimi besedami: eden najbolj zanikrnih delov v franšizi Halloween, morda celo najslabši, kar je že sámo po sebi precej osupljivo. Fak mi. Če nemara še vedno nisem bil dovolj jasen: eden najbolj neumnih filmov, kar sem jih videl zadnje čase.
(G) Drži, Doyle, ki ga zdaj igra Anthony Michael Hall, nekdanji najstniški zvezdnik, se odloči, da je napad najboljša obramba, kar pomeni, da Halloween Kills ubere povsem svežo smer, kjer žrtve pred zloglasnim morilcem ne bežijo več, ampak se proti njemu organizirano uprejo in ga hočejo za vedno sesuti. “Evil dies tonight,” kričijo Doyle in ostali, medtem, ko Laurie Strode nori v bolnici, saj bi rada pomagala. Da so preskoki iz preteklosti v sedanjost nekoliko štorasti (tudi doktor Loomis je z nami, jebentiš) in na trenutke premalo prepričljivi, je jasno, toda celota se vseeno solidno sestavi in gledalcu ponudi stari dober slasher, ki jih danes manjka. —Iztok

Nekje globoko izza brezumne kakofonije nesmislov se morda skriva nekakšna zgodba in celo zametek tematske izvirnosti: nekaj takega kot svarilo o črednem nagonu in zlonamernosti frustrirane drhali, katere strah preobraža ljudi v pošasti (glej sijajno stop-motion animiranko ParaNorman), ter pomenljiva, četudi stereotipna in z nostalgično patetiko pospremljena premisa o razreševanju grehov iz preteklosti. Vendar še te redke obetavne točke žal pregazijo obupna pripovedna nekompetentnost, slaboumni dialogi, neduhovita interakcija in resnično idiotski liki (poleg nekega Scotta Teemsa in samega Greena je eden od scenaristov tudi dežurni hollywoodski kreten Danny McBride, ki bi mu bilo treba trajno prepovedati kakršnokoli sodelovanje pri filmih), domala naključno dogajanje brez vsakršne logike ali vzročno-posledičnih povezav ter dokončen pokop vsega, kar je ustvarilo eno najslavnejših žanrskih franšiz v zadnjih štirih desetletjih. (Kje so dobili od nekdaj zoprnega in docela nepoistovetljivega Anthonyja Michaela Halla, ki vso zadevo do konca potisne v greznico, mi res ni jasno.) Še najzanimivejši stvari v filmu, ki ga pozabimo že med odjavno špico, sta kameo nastop Jima Cummingsa (Thunder Road, The Wolf of Snow Hollow) in spominski prebliski s slovitim psihiatrom dr. Loomisom oz. "oživljenim" Donaldom Pleasenceom (njegov filmski dvojnik je Tom Jones, Jr.), ob katerih se z grenkim priokusom in s cmokom v grlu spomnimo, kako neskončno boljša je bila včasih kinematografija.