13. okt. 2021

Kadaver (2020)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Zanimivo, da si bom počasi vendarle (očitno) ogledal praktično vse žanrske pripadnike, napovedane že za lanskoletni Samhain; nekatere bomo sicer videli še v prihodnjih jesenskih mesecih (marsikaterega celo v kinodvorani), drugi so vnovič prestavljeni (nič novega), a o tem podrobneje spet prihodnjič. Projekt mladega scenarista in režiserja Jaranda Breiana Herdala me je pritegnil, ker ga je kot prvi tovrstni norveški izvirni celovečerec odkupil Netflix in uvrstil na program — je pa seveda res, da pri pretočni storitvi zadnje čase to ni posebno jamstvo za kakovost ali izvirnost.

Temačna distopična zgodba, ki se odvija po nekakšni globalni jedrski apokalipsi, spremlja ženo Leonoro (Gitte Witt) in moža Jacoba (Thomas Gullestad) z mlado hčerjo Alice (Tuva Olivia Remman), ki se med ruševinami neimenovanega norveškega mesta trudijo preživeti pomanjkanje hrane in vsesplošni obup ljudi. Ko gledališka skupina s skrivnostnim novim lastnikom na čelu (Thorbjørn Harr) družino skupaj z mnogimi drugimi zvabi v hotelski dvorec na mestnem griču, kjer naj bi se po brezplačni večerji odvila nekakšna predstava, je nekdanja igralka Leo vesela nepričakovanega razvedrila; morda bi se jim med kulturnim dogodkom povrnilo upanje, da je pred njimi prihodnost in da bo še vse dobro. Ampak predstava se nima zgoditi na odru, temveč v prostorih zlovešče propadajočega prestižnega hotela in njegovih neskončnih hodnikih; kot kakšna sodobna interaktivna drama, ko je občinstvo pomešano med igralce in jih spremlja od sobe do sobe, kjer se prikazujejo čudaški odseki gledališke igre. Da bi se sploh vedelo, kdo so gledalci, jim osebje razdeli zlate maske (glej Eyes Wide Shut), ki naj bi si jih nadeli med predstavo. Nenavadno obvladani inspicient in vodja skupine amaterskih glumačev zagotavlja: "Vse, kar boste videli nocoj, je samo gledališka igra." Pa je res tako?

Najmočnejša plat slabo poldrugo uro trajajočega celovečerca sta vsekakor njegova vizualnost in scenografija, pa tudi vzdušje, ki ga ustvari; s primarnimi odtenki vzporednega sveta gialla obarvan nadrealistični preplet Argentove Suspirie (1977) in srhljivega hotela Overlook iz Kubrickovega Izžarevanja (1980). Režija je dovolj suverena, dramaturgija in montaža sta povečini fluidni in igralski nastopi vsaj solidni (močno izstopa sijajna Gitte Witt, ki ima poudarjeno osrednjo vlogo). Nestvarna alegorija v svojem družbenokritičnem vidiku govori o razpadu družbe in ogroženosti družinske celice (nemara tudi v času političnega primitivizma, trumpovskih lažnih novic in koronavirusa), o surovem neoliberalnem preživetju močnejšega in samouničevalni, kanibalski naravi človeka (glej ancientni Soylent Green, novejša The Divide in Snowpiercer ali poljubno zombijado), ko prvinski nagon in čustvena otopelost preglasita moralna načela nekoč civilizirane skupnosti. Škoda, da tematska podoba in scenarij kljub nezgrešljivo evropskemu pridihu nista enako pomenljiva, temveč sledita prepoznavnim in močno predvidljivim žanrskim stereotipom, ki šokirajo z dezintegracijo človečnosti in običajnim emotivnim nagovorom, brenkajoč na strune odgovornosti starševstva in žrtvovanja za otroke.

Pripoved žal pestijo mnoge nedoslednosti, vzročno-posledična nepovezanost, nesmiselno prikladne odločitve likov in sporočilne slepe ulice. Navsezadnje tudi naslov nima skoraj nobene zveze z vsebino, ki bolj kot k pravovernim in nazornim grozljivkam sili nekako v podzvrst satiričnih grotesk. Ampak, po drugi strani: Jarand Herdal je bil star komaj 23 let, ko je posnel film, za katerega je napisal tudi scenarij, zato ne bodimo preveč pikolovski in zadrti. Se lahko kdo od nas pohvali s podobnim podvigom?