3. okt. 2021

No One Gets Out Alive (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Začenja se mesec grozljivk, ki bo kulminiral v Samhainu 2021 (ob mojem razmišljanju o prihajajoči žanrski produkciji); kar pa spet ni kaj posebnega, saj (a) te filme zaradi zamika po koronavirusnem zaprtju letos gledamo že ves čas, celo spomladi in poleti, ter (b) tisto, kar vidimo na naših ulicah in pri televizijskem dnevniku, je tako ali tako bolj srhljivo od vsakršne izmišljene zgodbe.

Ustvarjalci nadvse posrečene in učinkovite srhljivke The Ritual (2017) so vnovič združili moči: britanska tvrdka Imaginarium pod vodstvom Andyja 'Goluma' Serkisa in producenta Jonathana Cavendisha ter ameriški režiser David Bruckner (The Signal, V/H/S, SiREN), ki pa je platneni stolček tokrat prepustil mlademu kolegu Santiagu Menghiniju in sam raje prevzel vajeti pri prihajajoči, težko pričakovani grozljivki The Night House (2020) z vselej izjemno Rebecco Hall. (O tem filmu bom zanesljivo še poročal.) Bruckner torej tukaj nastopa le kot producent; vizualni umetnik in režiser kratkih filmov Menghini pa v svojem celovečernem prvencu po scenariju Jona Crokerja že spet povzema istoimensko knjigo britanskega pisca Adama L.G. Nevilla (prav tako tudi avtorja Rituala), ki tematizira psihosocialno grozo in eksistenčno bedo ekonomskih priseljencev v krasnem novem zahodnjaškem svetu (glej tudi lanskoletni His House inovativnega Remija Weekesa). Vendar se namesto satirične naveze na aktualne družbenokritične tone Jordana Peela tokrat poslužuje grozljivih okultno-arhetipskih in mitoloških elementov — a s to pomembno razliko, da so tovrstni motivi tukaj konstruirani, filmsko izmišljeni. Srhljivi nordijski živalski polbog jötunn v Ritualu je namreč zgodovinsko mitološko bitje in tudi demonski kozel Bafomet v meni ljubem Lovely Molly (2011) Eduarda Sáncheza je v resnici peklensko božanstvo, ki so ga domnevno častili vitezi templjarji. Dočim boste z Googlom zaman iskali, kaj naj bi bilo iz starodavne srednjeameriške civilizacije izhajajoče bitje s čudaško fizionomijo in človeškimi rokami (oz. podobnimi okončinami kot tisto v Ritualu), ki skozi kamnito škatlo kot iz vzporedne resničnosti preide v našo fizikalno stvarnost, kjer ji v zameno za dolgoživost in neranljivost častilci žrtvujejo človeška življenja — tako bizarna kreatura namreč ne obstaja v nobeni mitologiji. (Namigi z metulji ali veščami kažejo, da bi to lahko bila azteška boginja Ītzpāpālōtl, vendar je njena upodobitev precej drugačna.) Morda je prav to največja ali celo edina pomanjkljivost Menghinijevega umotvora, ki se razen tega ponaša s suvereno režijo, izjemno vizualnostjo (kristalno čista kamera, sijajni kontrasti, navdušujoča barvna podoba), dobro zastavljeno scenografijo ter igralsko in dramaturško spretnim naraščanjem suspenza do šokantnega epiloga, ko se naposled razodene nečloveška podoba nečesa nepredstavljivega.

Poleg tega ima tokratna nadnaravno-mistična zgodba Adama L.G. Nevilla še druge stične točke z njegovo prejšnjo oz. že omenjenim Ritualom; denimo neizogibno soočenje z lastnimi travmami in frustracijami (tukaj s krivdo in slabo vestjo protagonistke zaradi nazavedne zamere spričo bolezni matere) ter pošastno utelešenje človeških strahov in vzorec kolektivnega nezavednega, materializiran v folklorni ali mitski obliki (ki pa je, kot rečeno, tokrat povsem konstruirana ali sestavljena iz posamičnih delov namišljenih pošastnih entitet). Tako kot v Ritualu mora osrednji junak — tukaj nezakonita mehiška priseljenka Ambar (Cristina Rodlo) — po freudovsko razgaliti potlačene boleče spomine in nato surovo premagati manifestirani občutek krivde, če naj se znebi trdovratno oklepajoče se groze v sebi. To arhetipsko-psihološko načelo je tisto, kar daje tovrstnim zgodbam verodostojen, trajen značaj (pa tudi zanesljiv žanrski učinek) in jih povzdiguje nad instantno hollywoodsko konfekcijo s hipnimi strašljivimi -BU!- poskoki.

Za razliko od že omenjenega prejšnjega projekta Imaginariuma so tokrat protagonisti nekoliko manj poistovetljivi; pa ne zato, ker gre za nekaj glavnih ženskih likov ali ker gledalec ne bi sočustvoval z žalostnimi razmerami življenja in dela emigrantov (ki v filmu nista prav nič pretirana ali pristransko prikazana), temveč ker o likih ne izvemo dovolj, da bi se lahko zares postavili v njihovo kožo. Poleg tega tudi njihova interakcija in dialogi ne postrežejo s čim posebnim, kar bi Menghinijev prvi projekt povzdigovalo na bistveno višjo raven od gledljive in dobro prikazane, a vendarle zgolj standardne žanrske predstave z vtisom "nekje" že videnega.