10. okt. 2021

Old Henry (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Stari Henry se z mladoletnim sinom na ameriškem zahodu na prelomu 20. stoletja preživlja s poljedelstvom in rejo prašičev. Po ženini smrti mu na pomoč večkrat priskoči njen brat, ki živi na kmetiji nedaleč stran. Henryjeva nizko raščena, zgrbljena pojava in njegov zanemarjeni videz odražata mučne skrivnosti izza srepo priprtih oči, ko ga še vedno preganja preteklost iz časa, preden se je sklenil ustaliti in imeti družino. Razen njegovega svaka nihče ne ve, kdo je bil Henry; a to bodo prav kmalu ugotovili možje z neusmiljenim kolovodjo, ki po sledi pobeglega pajdaša z izplenom od ropa prispejo do odmaknjene domačije, odločeni priti do denarja in ranjenega ubežnika ter pobiti vse druge. Rojen je bil kot Henry McCarty, vendar je krstno ime pozneje spremenil v psevdonim William H. Bonney. Ampak zgodovina ga kot najzloglasnejšega ameriškega izobčenca pozna z nekim drugim, veliko bolj zvenečim vzdevkom. Mu je roka pravice svojčas res sodila, kakor pravijo legende?



Rad imam vestern in sem vesel, da ta čisti arhetipski ameriški žanr še vedno živi. Pravzaprav smo zadnje čase praktično vsako leto deležni vsaj nekaj spodobnih predstavnikov; nazadnje smo tako videli celovečerce The Ballad of Lefty Brown (2017), Hostiles (2017), The Sisters Brothers (2018), The Wind (2018), The Ballad of Buster Scruggs (2018), The Kid (2019), First Cow (2019), News of the World (2020) ter nedavno The Power of the Dog (2021) in bržčas so bolj ali manj vsi tematski potomci revizionistične neo-kavbojke po klasikah Forda, Hawksa ali Peckinpaha, katere vrhunec predstavlja legendarni Clintov Unforgiven (1992). Tega vzora in navdiha se ne trudi skriti niti scenarist in režiser Potsy Ponciroli (Super Zeroes, Colt Ford: Crank It Up, Live at Wild Adventures, serija Still the King), ki zgodbo krmili dramaturško vešče, kinematografsko suvereno in s stvarno poudarjeno značajsko platjo svojih likov; pri tem sta mu v izjemno podporo zlasti fantastično nizkoprofilirani Tim Blake Nelson v zase neznačilni dramski vlogi (O Brother, Where Art Thou?, Syriana, The Incredible Hulk, The Ballad of Buster Scruggs) in odlični Stephen Dorff (Blade, Felon, Somewhere) kot prizemljeno avtentični, prikrito grozeči antagonist. Dogajanje se ob prepričljivih likih in nepopustljivo verodostojni interakciji vzdušno stopnjuje do klimaktičnega strelskega obračuna; nazadnje pa žanru zvesto izzveni v ganljivo elegijo minljivosti in spreminjajočega se sveta, kjer ni več prostora za prvinsko moralnost in pravičnost — motiv večnega humanističnega relativizma, ki ga je obdelovala večina revizionističnih vesternov vsaj od kultnega Peckinpahovega Pat Garrett and Billy the Kid (1973) dalje. Pravzaprav so pripovedna premočrtnost, žanrska pravovernost in brezkompromisna avtentičnost tudi edine pomanjkljivosti Poncirolijevega filma: zgodbo o skesanem odpadniku, čigar morilska preteklost ga naposled dohiti, in njegovi ultimativni odrešitvi v novodobni etični krajini smo namreč videli že (pre)večkrat, začenši in končavši spet z Neoproščenim (1992) starega prdca Eastwooda. (Morda bo koga zmotil tudi poseg v zgodovino.) Edinstven podton mu tokrat daje pomenljiva zgodba očeta in sina, ki simbolno namiguje na predajo žanrske štafete ter kliče po ohranitvi žlahtne filmske zvrsti, ki v najčistejši, najpreprostejši filmsko-mitološki obliki prinaša večno prispodobo o boju dobrega in zla.