5. okt. 2021

The Card Counter (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Ustvarjalno vodilo legendarnega Paula Schraderja, scenarista največjih Scorsesejevih mojstrovin (Taxi Driver, Raging Bull, The Last Temptation of Christ, Bringing Out the Dead) in samosvojega režiserja z izrazito avtorskim pristopom (Hardcore, American Gigolo, Affliction, The Walker, The Dying of the Light, First Reformed), so zaznamovali motivi obsesije in kompulzivnosti, kolektivne krivde, etične in značajske samouničevalnosti ter katarze in odrešitve (večkrat s primesmi krščanske etike); s posebnimi poudarki na patologiji ameriške paradigme, materializirani v hinavskih vojnah na tujih tleh (od Vietnama do Iraka), ki vodi v politično in osebno nasilje. Pri slogu in obrtniški spretnosti ne skriva, da se zgleduje pri tragedijah velikega Roberta Bressona (1901—1999), od asketske rabe statične kamere z bližnjimi posnetki obrazov in dlani do minimalistične glasbene kulise in nastopov igralskih naturščikov; ter neosredotočene, nedorečene in begajoče pripovedi, ki se običajno ne zaključi s stereotipnim srečnim koncem (tukajšnji je denimo podoben kot pri kultnem Bressonovem Žeparju iz leta 1959, menda enem izmed Schraderjevih najljubših filmov). V tem smislu je zlahka razvidna tematska rdeča nit, ki se vije od njegovega Taksista (1967) — nespečnega sociopatskega vietnamskega veterana s posttravmatskim sindromom — do prejšnjega projekta First Reformed (2017), kjer se ozadje karakterne drame premakne v nedavni konflikt v Iraku (protestantski duhovnik Ethan Hawke, ki se sooča z eksistencialno krizo vere, je oče tam ubitega vojaka). Njegov novi protagonist s kronično izmučenim obrazom Oscarja Isaaca je kvartopirec William Tell s pravim priimkom Tillich, nekdanji paznik in mučitelj v zloglasnem zaporu v iraškem Abu Ghraibu. Po odsluženi zaporni kazni, kjer je prevzel vlogo političnega grešnega kozla (medtem ko so jo nekateri njegovi rojaki odnesli brez posledic), se med manjšimi mesti romajoč od igralnice do igralnice posveča nesumljivo skromnemu, a stalnemu dobičku od iger s kartami (blackjack, poker), katerih matematično utemeljeno razumevanje in obvladovanje s štetjem je med osemletno ječo izpopolnil do mojstrstva (glej tudi Rounders). Na predavanju o sodobnih zasliševalskih metodah naleti na mladega Cirka (Tye Sheridan), čigar oče — še en mučitelj iz Abu Ghraiba — je zaradi neznosne krivde storil samomor, sin pa se namerava surovo maščevati njegovemu nekdanjemu nadrejenemu častniku (Willem Dafoe), ki se je izmuznil roki pravice in zdaj dela kot zasebni svetovalec za varnostne sisteme. Tell ga skuša odvrniti od poti, ki jo sam dobro pozna in ki terja davek v človeški duši, ter finančno poskrbeti za mladega varovanca in njegovo mater. Zadeve dodatno zaplete La Linda (Tiffany Haddish), posrednica med profesionalnimi kvartopirci in njihovimi denarnimi pokrovitelji, ki ne razume Williamove neambicioznosti in izmikanja radarjem pozornosti; med njima bo vzniknilo več kot samo poklicno partnerstvo.

William Tell je junak švicarske legende, ki je ne samo s puščico sinu z glave odstrelil jabolko, ampak je tudi ubil tiranskega uradnika, ki ga je k temu prisilil. Tillich pa je ime luteranskega teologa Paula Tillicha, antinacističnega Nemca, ki je ob prihodu Hitlerja na oblast emigriral v ZDA. "The Card Counter" je pravzaprav zgodba o tem, kako Tillich postane Tell — kako načelna oseba zdrži v nespodobnem režimu in kako nekoga na duhovnem iskanju okoliščine prisilijo, da to strast spremeni v revolucionarno nasilje. Schrader se ne zavzema za kaj takega, ne zanaša se na svoje like kot glasnike. Nasprotno, nasilje je prispodoba, ki v poenostavljeni obliki razkriva družbeno patologijo ter sokrivdo v neizrekljivih dejanjih, ki jih deli vsak Američan. —Richard Brody, The New Yorker

Kljub zadržani ekspresivnosti izjemnega Isaaca v eni njegovih najboljših vlog doslej (Inside Llewyn Davis, A Most Violent Year, Ex Machina, Annihilation, Dune) pa kriminalna drama deluje tudi enolično, brezdušno in brezciljno, vzročno-posledično celo neživljenjsko. Deloma je tako verjetno z razlogom; ko film s prvoosebnim nagovorom in na osrednji lik fiksirano kamero spremlja asketskega nekdanjega kaznjenca, ki sobe v motelih z ovijanjem pohištva kakor v dokaz samokaznovanja spreminja v sterilne jetniške celice ter v brezosebnih igralniških prostorih z neizprosno rutino išče odrešitev za neizbrisljive grehe. Schraderjeva politična simbolika je pomenljivo utelešena v večnem Tellovem tekmecu z vzdevkom "gospod USA", zoprnem rdečevratniku z ameriško zastavo, ki vztrajno zmaguje na turnirjih. (Morda režiserjev komentar pomanjkanja družbene odgovornosti.) Sicer je kontrastno širokokotna optika Alexandra Dynana sijajna (nepozabni so mučni posnetki peklenskega Abu Ghraiba v spominskih prebliskih skozi morasto ribje oko), tonska in glasbena podlaga umestno podpira počasno, stilizirano dramaturgijo (občasno spomni na Drive in podobno eksotiko Windinga Refna), izbira kadrov s povečini okvirjeno mizansceno pa odlično ponazarja tesnobnost in potlačeni bes protagonista. Žal pa nekateri drugi elementi dobrega filma, kot so premišljen casting in karakterizacija likov, ne delujejo optimalno; vzajemnost med njimi je šibka in gledalec nikoli ne začuti, zakaj naj bi jim bilo sploh mar drug drugega. Brezizrazni in na smrt dolgočasni Sheridan vsaj mene doslej še ni prepričal (Mud, Joe, X-Men: Apocalypse, Ready Player One, da o ušivem Voyagers ne govorimo), angažiranje temnopolte komičarke za ključno dramsko vlogo odkrito zaudarja po še eni družbeno-aktivistični agendi, dočim ima eden najboljših ameriških glumačev svoje generacije Willem Dafoe tako sramotno neizkoriščeno, mimobežno vlogo (trivia: z Isaacom sta bila soigralca že v odličnem At Eternity's Gate), da takega spodrsljaja ne morem spregledati ali zlahka odpustiti — tudi velikemu Paulu Schraderju ne.