6. okt. 2021

The Night House (2020)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Kot obljubljeno, poročam o filmu, ki sem ga težko pričakoval že nekaj časa — iz dveh razlogov. Prvemu je ime Rebecca Hall: čudovita, neznansko zanimiva in pogosto podcenjena igralka, ki sem jo prvič opazil v Nolanovi čarodejščini The Prestige (2006) in seveda v Allenovi ljubezenski komediji Vicky Cristina Barcelona (2008), popolnoma pa me je očarala z intenzivnimi značajskimi vlogami kot denimo v biografski drami Christine (2016). Drugi razlog je režiser David Bruckner (The Signal, V/H/S), ki me je nazadnje navdušil z okultno pustolovsko srhljivko The Ritual (2017) in ki se je odpovedal režiji grozljivke No One Gets Out Alive (2021) po knjižni zgodbi istega avtorja (čeprav sam ostaja kot producent), da je prevzel vajeti dotičnega projekta, sicer napovedanega že za lani. Po scenariju Bena Collinsa in Luka Piotrowskija v nizkoproračunski produkciji prinaša psihološki triler o žalujoči vdovi, ki po nenadnem in nerazumljivem samomoru moža začne odkrivati nedoumljive skrivnosti, ki jih ji je rajnki soprog in arhitekt očitno zamolčal. Je človeka, s katerim sta bila poročena 14 let, resnično poznala? Na drugi strani jezera je Owen skrivaj gradil še eno hišo, zrcalno različico njunega doma, in pretreseno Beth začnejo doma preganjati sanjski prividi in morasti pojavi — eterična prikazen pokojnika, ki ji skuša nekaj sporočiti? Ali pa nekaj povsem drugega, ki se je hoče polastiti?



Bruckner se s prispodobami zrcalnih podob (ogledalo kot simbol duše in onstranstva) ter spretnim prikazom optičnih iluzij negativnega prostora očitno poigrava s konceptom niča, neobstoja ali praznine (saj poznate t.i. dvojne slike, npr. obenem stilizirana vaza in silhueta dveh obrazov z vsake strani). Gre za paradoksalno, abstraktno filozofsko kategorijo, racionalna zahodnjaška znanost o tem ne pove ničesar. (Sartre in Lacan pa izkoriščata koncept niča za utemeljevanje ateizma.) V vzhodnjaških transcendentnih naukih je neobstoj najvišja stopnja zavesti, ko v transu ali ob smrti materialno preide v duhovno — in zdi se, da Bruckner to ničnost terminološko-pomensko spreobrača z igro besed. Poslednje sporočilo, ki ga je Beth na listu papirja pustil mož, preden si je v čolnu sredi jezera ob njuni hiši pognal kroglo v usta, se namreč glasi: YOU WERE RIGHT. THERE IS NOTHING. NOTHING IS AFTER YOU. YOU'RE SAFE NOW. Drugi in tretji stavek bi v slovenščino običajno prevedli kot: "Ničesar ni. Nič te ne preganja." Kaj pa, če skladno s konceptom dvojnih pomenov ali z dvojno negacijo tudi "nič" razumemo kot materialno dejanskost — torej entiteto onstran običajnega dojemanja ali pojavnost, ki ji rečemo Nothing? Potem isto sporočilo dobi precej drugačen pomen: "Nič zares obstaja. Nič ti je za petami."

Ampak zakaj naj bi bila žena zdaj "varna"? Pred svojo interpretacijo zgodbe moram opozoriti na kvarnik: kdor si filma še ni ogledal, naj ta odstavek raje preskoči.  SPOILER 

Beth je v mladosti doživela prometno nesrečo, v kateri je bila zaradi poškodb za nekaj minut uradno mrtva, preden so jo reševalci spet oživeli. Ko so jo pozneje znanci spraševali, kaj je tedaj občutila ali videla, se ni spomnila ničesar — oziroma se je spomnila, da ni bilo ničesar. Bila je le praznina, neobstoj. Nobene svetlobe na koncu tunela, samo črn tunel. Izkušnja jo je trajno zaznamovala in kot odrasla ženska se je ob spoznanju, da ni nikakršnega "življenja po smrti", pogosto borila z občutki malodušja, nihilizmom in depresijo. Mož je imel drugačna stališča in prepričanja; to je bilo edino, glede česar se nista strinjala. Vendar je Beth tedaj očitno pretentala Smrt, ko se je vrnila v življenje (glej tudi franšizo Brez povratka), in s tem nekoga ali nekaj prikrajšala za svojo "dušo". Ta transcendentni "nekaj", ta manifestirani Nič se je po mnogih letih sklenil vrniti ponjo — a ker ne more neposredno vplivati na materialni svet, se bo Beth polastil s pomočjo soproga Owena. V uho mu je šepetal strašne stvari (tako kot Samara svojemu krušnemu očetu v Krogu) in nezaznavno sugeriral, naj prepusti ženo Niču, ter ga s tem prignal na rob blaznosti. Owen se je odločil ukaniti zlonamerno prezenco, zato je preučil tradicijo vuduja in nekatere ezoterične nauke o tem, kako z labirinti in zrcalnimi podobami zmedemo ter odvrnemo sile onstranstva. (Naslov knjige CAERDROIA se nanaša na starodavne valižanske travnate labirinte na vrhu gričev, domnevno namenjene poganskim obredom.) Zato je zgradil labirintu podobno, zrcalno obrnjeno hišo na drugi strani jezera, kamor je v skrajnem obupu zvabil nekaj temnolask, nenavadno podobnih Beth, in jih žrtvoval v poskusu, da bi pretental Nič. Nekaj časa je to delovalo, potem pa je Owenu vztrajna peklenska prezenca spet prišla do živega — in naposled ni videl druge možnosti, kot da žrtvuje še lastno življenje (saj je Nič na vsak način skušal skozenj priti do Beth), da bi tako rešil ženinega. Owen je neizmerno ljubil Beth in zato ji je v poslovilnem pismu napisal, da je "zdaj varna". Ampak morda se je tudi tokrat uštel. Nič in neobstoj, torej malodušje in nihilizem, bosta z njo do konca življenja (kakor v zadnjem prizoru kaže srhljiva silhueta v čolnu in pritrdilni odgovor Beth); naučiti se bo morala upirati se hromečim občutkom nesmiselnosti obstoja in mamljivi možnosti nebivanja (glej tudi The Babadook, podobno prispodobo o manični depresiji), ampak to bitko bo morala bojevati sama.



Bruckner tudi tokrat ni razočaral: sijajna vizualna podoba (kamera Elisha Christian), vzdušna zvočna podlaga (glasba Ben Lovett), dramaturška zaokroženost in zlasti pripovedna dvoumnost odlično podčrtajo zgodbo o premagovanju depresije, žalovanju ter soočanju z minljivostjo sebe in bližnjih. Čeprav bi zlahka zapadel v izrabljeni stereotip "hiš, v katerih straši", se raje pretanjeno loteva karakterne študije negotove, zavajajoče percepcije človeka v primežu neznosnega čustvenega bremena. K izkušnji največ pripomore neskončno poistovetljiva Rebecca Hall; gledalca prepriča z izjemno značajsko in emotivno predstavo racionalne, vsakdanje stvarne, prizemljene osebe, ki se med osebno tragedijo srečuje z neznanim in neotipljivim. (Odlična je tudi Sarah Goldberg v vlogi njene požrtovalne in sočutne najboljše prijateljice.) Bruckner pač dobro ve, kaj je poleg obrtniške spretnosti stare šole — skorajda brez CGI tehnikalij in digitalnih učinkov — pri tovrstnem žanru ključno: da nam je dejansko mar za protagoniste.