6. nov. 2021

Finch (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Tako je to: Tom Hanks lahko igra karkoli in kjerkoli, pa je zanimiv. Lahko tudi njega samega gledamo v izrazito osrednjem liku (Forrest Gump) ter veliko večino filma (Cast Away) — s svojo poistovetljivo izraznostjo in komunikativnostjo deluje povsod in v vsaki vlogi. Je tudi glavni razlog, da je najnovejši film v produkciji Štefanovega podjetja Amblin Entertainment nadvse gledljiv, kratkočasen in celo ganljiv, četudi po spielbergovsko naiven in predvsem namenjen (naj)mlajši ciljni populaciji. Posneti neprizanesljivo sci-fi post-apokaliptično 'PG-13' zgodbo o preživetju je bržčas težje, kot se zdi, in ohranjanje primernega tonskega ravnovesja ni preprosto; združiti komično dramo s humornimi razbremenitvami ter dramo o iskanju človečnosti in upanja v umirajočem svetu — skozi protagonista, ki je neartikuliran robot z glavo v obliki konzerve.



Deset let po uničujočem sončnem izbruhu, ki je popolnoma uničil ozonsko plast in s smrtonosnim UV sevanjem požgal svet, se v opustošeni, puščavski ameriški krajini nekdanji inženir Finch Weinberg trudi preživeti s pomočjo robotskih pomočnikov in v družbi zvestega psa. Inteligentni mož je s premišljeno vsakodnevno rutino pri previdnem iskanju hrane in potrebnih virov sila spreten (glej I Am Legend z Willom Smithom ali The Martian z Mattom Damonom), vendar je povečana radiacija pustila nepovratne posledice na njegovem zdravju. Zato izdela človekolikega robota Jeffa, ki naj bi skrbel za kosmatinca, ko njega ne bo več. Kovinski sopotnik se bo moral naučiti zaupanja, stika z živim bitjem in drugih človeških navad, če naj bi nekoč prevzel vlogo skrbnika. Pot do San Francisca, kjer naj bi bile klimatske razmere prijaznejše, bo med njegovim učenjem zabavna, nevarna in navdihujoča. Razen surovega vremena so najbolj tvegan dejavnik drugi ljudje: nepredvidljivi, neusmiljeni in brezupni. Lakota in nagon po preživetju pač naredita svoje.



Torej: ne gre pozabiti, da je na pretočniku Apple TV+ distribuirani film, sprva naslovljen BIOS, zlasti svarilna zgodba za otroke — in ne kakšna road-movie različica robotščine Chappie (2015) z odlikami sijajne animiranke WALL·E (2008), pomešana s standardnimi post-apokaliptičnimi stereotipi o preživetju najmočnejših v uničenem svetu (Mad Max, The Road, The Rover, I Am Mother) ter razmerju morale in načel med biološko ter umetno inteligenco (Ex Machina, The Machine, Autómata). Sicer bi se zlahka obregnili ob neštete fizikalne nedoslednosti, pripovedne absurde in tematske slepe ulice (začenši z robotom, ki razvije čustva), klišeje in stereotipe. A kot rečeno: prepustimo se očarljivi interakciji protagonista z neživimi predmeti, izvrstni tehnični plati in sijajni vizualni podobi (robot Jeff, ki ga igralec Caleb Landry Jones oživi z digitalnim zajemanjem gibov, je pravzaprav prikazan fantastično), pomislimo na pomembno okoljevarstveno in humanitarno sporočilo ter film pokažimo svoji osemletnici ali celo dvanajstletniku — po mojem jima bo všeč. Jaz pa, roko na srce, tudi Toma Hanksa zlahka gledam kadarkoli, pa naj bo zgodba še tako poenostavljena, plitva in že videna.