19. nov. 2021

Last Night in Soho (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Filmoljubi bržčas vemo, kdo je scenarist in režiser Edgar Wright: okusno začinjena britanska različica Tarantina, piflarski cineast in poznavalec interne trivie, ki duhovito satirizacijo popkulture in zabavno dekonstrukcijo žanrskih stereotipov spretno ovija v samoironično, barvito stilizirano in čutno polnovredno vizualno doživetje. Med njegovimi izdelki preprosto ni slabega; od prepoznavne geekovske trilogije "Kornet treh okusov" (Shaun of the Dead, Hot Fuzz, The World's End) do sodobnih generacijsko angažiranih butičnih pop-akcijad (Scott Pilgrim vs. the World, Baby Driver) in nenavadnih dokumentarno-biografskih eksotov (The Sparks Brothers). Če česa, Wrightu ne gre očitati pomanjkanja raznolikosti, domišljije, zorenja ter preraščanja pričakovanj in tovrstne sposobnosti nenehnega presenečanja gledalcev.

Zgodba se vrti okoli mlade modne oblikovalke, ki se ob začetku študija preseli v London in najame stanovanje v hiši ostarele gospe Collins, ponoči pa jo sanje popeljejo v preteklost, v London sredi bleščečih, baročno obarvanih in nostalgičnih 60. let. V sanjah začne spremljati življenje plesalke in pevke Sandie, ki se spusti v razmerje s šarmantim Jackom, ki pa začne dekle izkoriščati za opolze barske nastope in jo nazadnje prisili v prostitucijo. Last Night in Soho je film, katerega osrednji motiv je nostalgija oz. nevarnost, ki jo ta predstavlja, ko je posameznik ujet v njene idealistične podobe; glavna junakinja je namreč zaljubljena v glamur 60. let, vendar pa preko spoznavanja žalostne zgodbe ugotovi, da se pod bliščem in obljubami o slavi skrivajo beda, izkoriščanje in nasilje. —Vid Šteh, Razgledano


Koga bi hitro zamikalo, da bi njegov prvi film z žensko zasedbo vseh osrednjih likov in pripadajočo tematsko usmerjenostjo, (že spet) precej drugačen od vseh prejšnjih, označil za Wrightov oportunizem; češ da se je očitno vkrcal na trendovski vlak hinavske #Woke kulture in predvsem dvoličnega #MeToo aktivizma — a to bi bilo prelahko, nepotrebno cinično in nepronicljivo tudi za nekoga, ki mu gre vztrajno ponavljajoča se, formulaična družbeno-politično-kritična vsiljivost v kinematografiji že pošteno na živce (zgodovinska eksploatacija in podrejenost žensk, moška toksičnost, feministični diskurz opolnomočenja in emancipacije, bla bla bla, kakor bi rekla Greta). Osebno nisem in nočem biti tozadevno pristranski ali analitično kratkoviden; kot tudi ničesar ne maram (vnaprej) lenobno odpraviti z oznako "slog čez substanco" samo zato, ker mi vsebina ni nujno ali v celoti pisana na kožo. In ker se tudi tokratni poleg suverenih igralskih predstav ponaša vsaj z izjemno tehnično platjo (kamera, montaža, kostumografija, mizanscena, nevpadljivi posebni učinki, glasbena podlaga), se kljub določenim šibkim točkam scenarija zdi nekorektno, če ne bi opazili pozitivnih plati.

Živopisano neonska multižanrska psihološka srhljivka, ki so jo navdihnile klasike kot Peeping Tom (1960), Repulsion (1965) ali Don't Look Now (1973), poleg obsedenosti z mitologijo šestdesetih ne more skriti niti režiserjeve strasti do arhetipske hitchcockovske detektivke in žlahtnega italijanskega gialla (v značilno primarnih barvah, zlasti rdeči in modri), z bežnimi odtenki umetniških prijemov njegovega ustvarjalnega rojaka Petra Stricklanda (Berberian Sound Studio, In Fabric). Wright se delno posluži tudi dramaturške zanke nadrealistične fantazije Midnight in Paris (2011) Woodyja Allena, da prikaže nostalgične izlete glavne junakinje v vzporedni sanjski svet (četudi ne pojasni, ali gre za dnevno sanjarjenje ali duševne privide), ki se pred našimi očmi neopazno sprevrača v nočno moro s posledicami za človekovo integriteto in osebne vrednote. Preteklost nikakor ni bila izključno lepa in romantična, kakor se je naivno spominjamo — težava nastane le, če brez njene relativizacije in upoštevanja objektivne zgodovinske perspektive nasilno revidiramo tudi družbeno percepcijo z današnjimi očmi. Predobro namreč vemo, v kakšno moralno enoumje, frustriranost in psihosocialni konflikt to pelje. In če se že lotevaš obravnave tako občutljivih motivov, moraš biti celosten in z avtorsko noto vsestransko dosleden; kar je filmsko precej zahtevna naloga (ki je recimo Nia DaCosta v posodobljenem Candymanu žal ni opravila z odliko), sicer upravičeno tvegaš očitke o previdnosti, preračunljivosti in neosredotočenosti.

Prva polovica postreže s sijajnimi vizualnimi prijemi, ki jih lahko izpelje samo mojster Wrightovega kova. K osupljivemu učinku pripomore tudi mlada igralska zasedba z Thomasin Mckenzie, Anyo Taylor-Joy in Mattom Smithom na čelu, ki prav zdaj doživljajo karierne preboje in imajo svoje igralske vrhunce najbrž še pred sabo. Vseeno Edgar Wright s filmom 'Sinoči v Sohu' igra nevarno igro. Žanrski prijemi in družbena problematika gredo na videz lahko skupaj, a prej ali slej se je treba odločiti, ali bo dal prednost resni obravnavi spolnega izkoriščanja in duševne nestabilnosti ali pa zgolj njuni estetizaciji. —Matic Majcen, Ars

Marsikdo se bo pridušal, da po dobro tempirani, počasi tleči skrivnosti o tem, kdo je pravi antagonist in kdo v resnici umre, zgodba v razpletu dramaturško razpade na banalni slasher ter plehko pridigo o socialno pogojeni naravi zla in katarzično bolečega oblikovanja moralne podobe. Nekaj je navidez enostranskih, moteče klišejskih elementov (zalezovalski moški, privoščljiva in vulgarna študentska klika), nekateri liki so nedodelani in prazni, določeni poudarki so lahko napačno razumljeni (pokvarjeni in sebični izkoriščevalci, ki se nenadoma kažejo kot žrtve), vse skupaj pa je žanrsko razmeroma neučinkovito; vendar kaže sporočilno nit speljati skozi optiko osrednje junakinje, katere značajski lok in karakterna preobrazba sta jasno razvidna: za osebnostno izpolnitev je nujno videti tudi tisto, česar drugi ne vidijo ali kar večina jemlje za samoumevno. Edinstveni projekt Edgarja Wrighta gotovo pusti mešane občutke in morda celo vtis nedorečenosti, nemara celo razočaranja pri tistih, ki so pričakovali pravoverno strašljivko. Pa ne gre za to, temveč bolj za streznjujočo posodobitev grenko-sladke pravljice o mladenki, ki v velikem mestu išče srečo in svoj prostor pod soncem (namig: Zajtrk pri Tiffanyju s slavno Audrey Hepburn) in katere odlike najdemo predvsem v podrobnostih. In nenazadnje: film je pomenil ganljiv poslednji igralski podvig za kar dve bondovski dekleti, glumaško veteranko Margaret Nolan (Goldfinger, A Hard Day's Night) in zlasti ljubljenko privržencev televizijskih spektaklov Diano Rigg (serija The Avengers, On Her Majesty's Secret Service, serija Game of Thrones), ki ji je tudi uradno posvečen. Slava obema.