24. nov. 2021

Murina | Morena (2021)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Celovečerna koprodukcija hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović (scenarij je napisala skupaj s Frankom Grazianom), ki je bila na festivalu v Cannesu uvrščena v program Quinzaine des réalisateurs, je tam prejela prestižno zlato kamero za najboljši prvenec, kar je izjemen uspeh. Film so finančno podprli Slovenski filmski center, RTV Slovenija, Filmski studio Viba Film ter shema denarnih povračil za tuje produkcije, ki jo izvajata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in SFC (poleg tega sta film sofinancirala tudi Hrvaški avdiovizualni center HAVC ter filmski investicijski sklad Sikellia Productions). Za nameček je kot izvršni producent pod projektom podpisan sam mojster Martin Scorsese, priznana direktorica fotografije je Hélène Louvart (Nikoli redko včasih vedno, Srečen kot Lazzaro) in v eni osrednjih vlog med drugimi nastopi tudi slavni novozelandski igralec Cliff Curtis (Once Were Warriors, Training Day, Whale Rider, Sunshine, Doctor Sleep), ki je s Scorsesejem sodeloval že pri njegovi drami Bringing Out the Dead (1999). Sami presežki, ki obetajo izvrstno filmsko izkušnjo — ali pač?

Šestnajstletna Julija živi z gospodovalnim očetom in mlado materjo na odmaknjenem hrvaškem otoku. Dneve preživlja med potapljanjem, lovom na morene ter opazovanjem turistov, ki se zabavajo v bližnjem zalivu. Enolično življenje najstnice razburka prihod bogatega in očarljivega Javierja, stare ljubezni Julijine mame, ki se na otoku znajde zaradi poslovnih pogovorov z njenim očetom. Med Julijo in Javierjem se razvije obojestranska naklonjenost, čeprav ni povsem jasno, ali gre pri tem za Julijino iskanje očetovskega lika, za upor proti strogosti in nadzorujočemu vedenju njenega očeta ali pa za spontano romantično navdušenje. —Damjana Kolar, Mladina

Če ostanem pri glumaških nastopih, vsi po vrsti so povečini nepretresljivi in brez posebnih odstopanj; daleč najbolj prepričljiv vtis v vlogi tiranskega in nepopisno nadležnega očeta naredi odličen hrvaški igralec Leon Lučev (Moški ne jočejo, Circus Fantasticus, Kako je počeo rat na mom otoku), ki ga gledalec odkrito zasovraži. Bolj problematična je glavna vloga mlade Gracije Filipović v liku mladostnice, ki jo kamera spremlja večino časa in naj bi delovala kot čustvena protiutež, vendar namesto enigmatično izpade nezanimivo, pusto in nekarizmatično. Breme središčnega protagonista ni preprosto in zahteva izkušen, bogato izrazen igralski performans, sicer postane spremljanje notranjega duševnega sveta in emotivnih pretresov banalno, enolično in razvlečeno. Tak posledično deluje tudi ves film: kot teatralna, tematsko naivna, celo stereotipna in mestoma patetična slovenska (socialna) melodrama iz devetdesetih (če odštejemo eksotično prizorišče čudovite hrvaške obale), s katero režiser pretenciozno navdušuje predvsem sebe in nekaj umetniško navdihnjenih stanovskih kolegov, medtem ko gledalce dolgočasi do smrti. Podvodni posnetki so sijajni (razen ponekod proti koncu, ko so pretemni), vendar se kamera v pomenljivo statičnih — kot da kontemplativnih — prizorih rada mudi krepko čez mero dobrega občutka in s tem dodatno razblini pripovedno-vizualni učinek. Ker razen Lučeva niti igralske predstave ne pripomorejo k poistovetljivosti in sočustvovanju, zgodba pusti razmeroma medel vtis nečesa pomembnega in družbeno perečega, a žal prikazanega na premalo osredotočen, intenziven in zares doživet način.

Šovinizem je globoko zakoreninjen v naši družbi, zato ga pogosto napačno poimenujemo z izrazom mentaliteta. Šovinizem do žensk je eden od glavnih antagonistov naše junakinje Julije, ta pa njegove okove pogosto zamenjuje z omejenostjo lastnih sposobnosti. Julija živi v 'raju' na hrvaškem otoku, v družbi, ki je obsedena z na hitro pridobljenim bogastvom. To je družba, ki prodaja svojo zemljo in dediščino, družba, ki ne želi delovati in se izpopolnjevati na temeljih in vrednotah prednikov. Na ta način umirajo sanje in vrednote. Hčerkina moč se interpretira kot očetova slabost, podedovana zemlja pa se razprodaja za dobiček. Julija je začetek neke nove generacije intuitivnih hčerà, ki razkrinkavajo te preživete modele. —A. A. Kusijanović

Gre za soliden filmski dosežek in doživetje, ki ga kaže okusiti na velikem platnu (trivia: med statisti je opaziti glasbenika Zorana Predina in igralca Lovra Zafreda), vendar moram ugotoviti, da me je celostno pustil hladnega. (Bistveno bolj všeč mi je bil denimo Vojnovićev film Nekoč so bili ljudje.) Še več: sprašujem se o agendi, ki je s trendovskimi motivi aktualnih vprašanj in slavnimi imeni v produkcijskem ozadju pripeljala do odličij in mednarodnega uspeha. Pa nočem širiti teorij zarote in špekulirati o zakulisni kuhinji; komur bo film iskreno všeč, mu to od srca privoščim.