10. nov. 2021

Titane (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Psihološka srhljivka francoske scenaristke in režiserke Julie Ducournau (pred petimi leti nas je šokirala že s pomenljivo ljudožersko satiro odraščanja Grave), ki ji je kot drugi ženski režiserki prinesla zlato palmo v Cannesu in se poteguje tudi za najboljši tujejezični film pri oskarjih, je verjetno največje čudaštvo, kar jih je kdo uzrl letos. Ali pa kar v mnogih zadnjih letih, nemara vse od tako nedoumljivih bizark kot gnusna Lyncheva nočna mora Eraserhead (1977) ali Cronenbergova fetišistična avtomobilska body-horror subverzija Crash (1996). Kako sploh opisati groteskno reč, ki očitno načenja teme osebnih odnosov, strahov starševstva in spolne identitete? Zgodba predstavlja prikrito serijsko morilko Alexio (Agathe Rousselle), eksotično plesalko na avtomobilskih razstavah, ki so ji že v otroštvu po avtomobilski nesreči v glavo kirurško vsadili ploščo iz titana. Poslej se zdi, da sta pri njej dokončno izginila sočutje in potreba po bližini. Vse bolj nadrealistična, brezčasna neonska blodnja jo spremlja, ko po podtaknjenem požaru doma in nizu ubojev ponikne v ilegalo, kjer prevzame identiteto Adriena, pred leti izginulega sina poveljnika gasilcev Vincenta (Vincent Lindon). Osamljeni, ločeni oče globoko v sebi ve, da nenavadni prišlek ni pogrešani fant, a kaže, da mu ni mar za to. Njegova enota tako dobi novega, redkobesednega in vase zaprtega člana, ki se mora čedalje bolj naprezati, da bi pod tesne povoje skril(a) razpokano kožo, otekle dojke in vse bolj nabrekli nosečniški trebuh.

Titane bodo mnogi gledalci površno označili za bolno fantazijo o ženski, ki zanosi z avtomobilom, vendar temu še zdaleč ni tako; Ducurnaujeva ni naivna in plehka filmarka in točno ve, kaj počne. Pod površjem je namreč film moč pojasniti kot subtilno kritiko obsedenosti z materializmom (Alexin fetiš na avtomobile je simbolična krinka za njeno potlačeno travmo in seksualno nepotešenost) ter mačističnega patriarhata, kjer je ženska upoštevana zgolj kot privesek moškega ali pa s spremenjenim spolom, kot to stori Alexia. —Vid Šteh, Deseta umetnost

Avtorica Ducournau se ne trudi biti všečna ali premočrtno razumljiva in slediti uveljavljeni dramaturški formuli, temveč se poslužuje metaforične govorice, simboličnega jezika arhetipov in surove energije čustev. Če pustimo ob strani suvereno tehnično plat in magnetične igralske nastope, je interpretacija pomena in sporočila prepuščena gledalcu. Takole sem razumel prispodobo.

Alexia se je že kot deklica zaman trudila pritegniti pozornost staršev, zlasti odtujenega in brezčutnega očeta; po prometni nezgodi, ki jo je zakrivila z muhasto objestnostjo (spomnil sem se na kompulzivno uničevalno Razbijalko sistema), pa doma sploh ni več deležna ljubezni, bližine in čustvene podpore. Intimnost in varnost kompenzira s fetišistično navezanostjo na avtomobilsko pločevino ter nežive predmete; medtem ko se ljudi izogiba, jim ne zaupa in ne dovoli zbližati se s komerkoli. Pobijanje nadležnežev ali slučajnih očividcev postane mehanski, odtujen proces odstranjevanja motečih elementov, med živimi organizmi se preprosto ne počuti več kot človek z lastno identiteto — dokler je sprva patološko zaslepljeni in zanikajoči, pozneje pa odkrito naklonjeni starejši moški brezpogojno ne sprejme v svoj dom táko, kakršna je, kljub obsojanju in nerazumevanju okolice. (Trivia: imena Justine, Alexia in Adrien so izposojena iz filma Raw.) Tedaj se bo lahko sklenil njen cikel preraščanja v brezspolno bitje, katarzična transformacija v hibrid iz mesa in kovine, ki bo s porodom sicer terjala življenje, vendar bo vsaj njen plod v svoji novi družini bolje opremljen za obstoj v hladnem novem svetu surovih, mrtvih odnosov. Človečnost v žrtvovanju in v sprejemanju drugačnosti ali spremenljivosti (spolne) identitete bo porodila novo obliko transhumanizma, ki ji bo nekoč v prihodnosti morda spet mar za sočloveka.

Filmski ustvarjalci kot Claire Denis, Gaspar Noé in Pascal Laugier uporabljajo ekstremne oblike spolnosti in nasilja, da tipične asociacije s šokantno vrednostjo pretvorijo v kompleksno tematsko bogastvo; svoje ekstremne vsebine zaznamujejo s konfrontacijskim pristopom in ne z voajerstvom. "Titane" nadaljuje to tradicijo, vendar naredi še korak dlje, ko to mutira z nežnostjo in toplino, ki sta rezervirani za intimne drame, ne za kvazi grozljivke.
—Jacob Musselman, The Southside Times