29. nov. 2021

Venom: Let There Be Carnage (2021)

Ocena: ●●●●○○○○○○

Za začetek spodbudna misel: drugi del Strupa se mi ni zdel bistveno slabši ali manj gledljiv od prvega. Ampak ta je bil zanikrn košček posušenega jakovega govna, zato tudi pričakovanja niso bila kaj prida višja od pasjega iztrebka na podplatih kroksov. V resnici me je še najbolj zanimalo, kako se bo kot režiser nadaljevanja odrezal Andy 'Golum' Serkis na platnenem stolčku svojega tretjega celovečerca (po biografski drami Breathe in digitalno nadgrajeni pustolovščini Mowgli). Po ogledu težko rečem, da me je posebej navdušil z noro domiselnimi prijemi, ustvarjalno vizijo ali avtorsko konsistenco; kar bi si bilo pri projektu, ki je en sam digitalno namišljeni CGI konstrukt z zajemanjem gibanja, pravzaprav zaman obetati. Vendar mu je vsaj uspelo nekoliko preoblikovati osrednji ton pripovedi ter odnosa med dolgočasnim novinarjem in njegovim parazitskim črnim izrastkom, ki je čudaško nelagodje zdaj manj vzbujajoč in s trapastim skoraj-raimijevskim humorjem nekoliko bolj pravoverni akcijski črni komediji podoben — četudi še vedno z oportunistično cenzorsko oznako 'PG-13', ki nikakor ne pritiče tovrstnim motivom. Da v vsem filmu ni niti ene same odgriznjene glave, curka krvi ali raztreščenega drobovja? Kje je potem tukaj zabava? Dajte, no.



Tom Hardy, ki je poleg vloge enega od producentov — in kajpak kot glavni lik v filmu — tokrat kot avtor zgodbe sodeloval s Kelly Marcel, scenaristko že prvega Venoma (pa tudi kvazi-S·M-erotike za manj brihtne gospodinje Petdeset odtenkov sive, denimo), ni bil baš inovativen: vnovič sta si zamislila še enega (še bolj) zlonamernega tekmeca sarkastičnega simbionta, ki po prenosu krvi tokrat požene v telesu obsojenega psihopatskega serijskega morilca Cletusa Kasadyja (Woody Harrelson) in ta se v družbi izvoljenke Frances (Naomie Harris) odpravi na pot opustošenja. Woodyja z eno od bolj neumnih pričesk, kar jih je kdaj nosil v filmih, je sicer — kljub temu — vselej zabavno gledati, zato pa so vsi drugi hipne pozabe vredni; od samega virtuoza značajev in metodične igre Hardyja (Bronson, Warrior, Locke, The Drop, The Revenant) do nič manj vrhunskih glumačev kot sijajna Michelle Williams (Brokeback Mountain, Blue Valentine, Manchester by the Sea, My Week with Marilyn) ter odlični Stephen Graham (This Is England, Snatch, Gangs of New York, The Irishman), katerih gromoglasna potrata v takih skrpucalih je zares žalostna tržna poteza hollywoodskih kravatarjev. Odmevni post-credits prizor, v katerem ustvarjalci (ne)pričakovano umeščajo Venoma v Marvelovo cinematično vesolje, me je vznemiril bistveno manj od čipsa, ki se mi je očitno raztresel po kavču, ko sem med filmom kinkal.