3. dec. 2021

Belfast (2021)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Kenneth Branagh se kot uveljavljeni filmski ustvarjalec po interpretacijah shakespearskih klasik in nekaterih žanrskih izletih vrača v zgodovinsko realnost; prinaša avtobiografsko zgodbo iz lastnega otroštva, ko je bila njegova družina prisiljena pobegniti pred vse bolj negotovo situacijo v rodnem Belfastu avgusta 1969. Takrat je namreč v Severni Irski kulminiral nasilni spor med protestanti in katoličani, ki je skozi množični odpor in stalno navzočnost britanske vojske v naslednjih desetletjih prerastel v politično-nacionalistični konflikt, znan kot The Troubles (glej filme The Crying Game, In the Name of the Father, Michael Collins, Bloody Sunday, The Wind That Shakes the Barley, Hunger, vojno dramo ’71 in druge).

Belfast, ki ga je režiser in scenarist Kenneth Branagh označil za svoj najbolj oseben projekt v karieri, v uvodnih panoramskih posnetkih naslovnega irskega mesta daje gledalcu občutek, da bo priča nedolžni nostalgični razglednici Belfasta, ki bo s sentimentalnostjo in igrivostjo skušala ujeti vsakdanjik njegovih prebivalcev. Ta občutek se še okrepi, ko nas Branagh odpelje v črno-belo preteklost in pusti kameri, da prefinjeno plava po mestnih ulicah in lovi prizore sproščene igre otrok, vendar pa tej očarljivi idili sledi močan udarec krute resničnosti; Belfast se namreč odvija leta 1969, ko mesto pretresajo nemiri med katoličani in protestanti, dogajanje pa spremljamo skozi oči Buddyja, najmlajšega člana delavske družine, ki se sooča s finančnimi težavami, pritiski njenih vse bolj radikalno nastrojenih znancev ter negotovo prihodnostjo. —Vid Šteh, Razgledano


Branagh se prikaza loteva s stilizirano in romantično idealizirano optiko skozi oči navihanega osnovnošolca (Jude Hill) oz. različice njega samega, ki prevrate in spremembe v domači soseski v Belfastu doživlja z mešanico otroške naivnosti, napetih družinskih odnosov, naklonjenosti starih staršev in prve šolske ljubezni. Nostalgična črno-bela kamera in minimalistična skoraj-gledališka mizanscena tako bolj kot siloma umetniški vtis nečesa trendovskega poskrbita za doživeto, umestno občutenje sveta iz perspektive desetletnega dečka (glej legendarni Cinema Paradiso), ki ima o politiki in veri seveda le lastno predstavo. Želi si biti uspešen v šoli, rad gre s starši v kinematograf (tam si kakor meta-referenčno, četudi kronistično nedosledno ogledujejo filme The Man Who Shot Liberty Valance, One Million Years B.C. ter Chitty Chitty Bang Bang), hrepeni po vključenosti med vrstnike in skuša razumeti lokalnega pridigarja, ki katoliško kongregacijo ščuva zoper irske lojaliste.

Protestants, you will die! Agonizingly! And where will you go when you shuffle off this pestilential mortal coil? Where? Well, I will tell you where. Picture the scene. A fork in the road. In one direction, a straight and narrow highway. In the other, a long and winding road which stretches down and away into an unknowable distance. One will take you to the bosom of the Lord's grace, forever and a day caress you with beatific love. And the other will spew you into an eternal pit of sulfurous suffering, pustulating pain, from which you will never, ever, through the seven circles of hell escape! And I ask you here and now ... which road will you take?



Daddy, do you think me and that wee girl have a future? —Well, why the heck not? —You know she's a Catholic? —That wee girl can be a practicing Hindu or a Southern Baptist or a vegetarian antichrist, but if she's kind and she's fair and you two respect each other, she and her people are welcome in our house any day of the week.

Tematsko in tonsko zanimivo uravnotežena, grenko-sladka komična drama prinaša nekatere izjemne igralske performanse, a žal tudi druge malce manj prepričljive. Branagh je namreč prvoosebno pristnost poleg spevne glasbene podlage slavnega Vana Morrisona podčrtal tudi s priznano glumaško zasedbo, ki je bodisi severnoirskega rodu (Caitríona Balfe, Colin Morgan, Judi Dench) ali tako kot on sam prihaja celo iz Belfasta (Jamie Dornan, Ciarán Hinds), namesto da bi stavil na značaj in karizmatičnost. Manekenski Dornan je v ključni vlogi družinskega zaščitnika razmeroma lesen in brezizrazen (dasiravno manj kot drugod), prepirljiva in svojeglava mati Caitríona povečini solidna, medtem ko imata briljantna Hinds in Dench premalo definirana lika za resnično občutenost ljubezni svojcev, antagonistični Morgan pa premajhno minutažo ter nejasen verski in politični kontekst za razumevanje kompleksne situacije njegovega lika. (Za vlogi Buddyjevih staršev prideta spontano na misel npr. ustrezno stara Cillian Murphy ter Saoirse Ronan, čeprav sta "zgolj" Irca in ne doma iz Belfasta). To pa nekoliko odvzame potrebni čustveni naboj, ki bi z otipljivo človečnostjo še podkrepil (skoraj preveč) spravljivo in sočutno Branaghovo posvetilo "vsem, ki so ostali" ali "odšli" ali "se izgubili" v tem tragičnem poglavju ne tako davne severnoirske preteklosti; vendar kljub močno poenostavljeni socialno-politični plati ostane dovolj substance za avtorsko iskreno in izrazito osebno, prisrčno in ganljivo doživetje, kakršnih med čedalje bolj prazno hollywoodsko konfekcijo boleče primanjkuje.