27. jan. 2022

Coherence (2013)

Ocena: ●●●●●●○○○○

James Ward Byrkit je kot konceptualni umetnik sodeloval pri franšizi Pirati s Karibov in skupaj z Loganom ter Verbinskim napisal scenarij imenitne animiranke Rango (2011), preden se je sklenil lastnoročno preizkusiti še v režiji. Za nameček se je v celovečernem prvencu odločil za gverilski shane-carruthovski nizkoproračunski minimalistični pristop (film je za pičlih 50.000 dolarjev posnel pri sebi doma), kjer bi manj znana igralska zasedba, ki se dotlej še ni srečala, povečini improvizirala dialoge. Nadvse tvegano — in naposled dovolj prepričljivo ter posrečeno. Njegov psihološki sci-fi triler se poslužuje prepoznavnega arhetipa večernega prijateljskega druženja, medtem ko se v zunanjem svetu odvija nekakšna apokalipsa (glej odlični The Invitation režiserke Karyn Kusama), s filozofsko-socialno premiso razcepljenja prostora-časa na vzporedna vesolja in alternativne fizikalne resničnosti (glej Przypadek ali njegovo ameriško ustreznico Sliding Doors oz. filme kot Donnie Darko, Primer, Triangle, Another Earth, Predestination, Synchronicity, ARQ in podobne), ne da bi nujno podlegal fascinaciji s tehnologijo in vzročno-posledični logiki tehničnih utemeljitev. Slednje ima sicer to slabo plat, da lahko deluje nedosledno, nedorečeno in nekoherentno — ampak prav na neskladnosti je tukaj poseben poudarek.



Niti pretvarjati se nočem, da se mi sploh sanja, kaj je to kvantna koherenca; nekaj v zvezi z valovno funkcijo osnovnih delcev oz. fizikalno verjetnostjo, s katero se nahaja delec ob določenem času na določenem mestu. Če poznate miselni konstrukt Schrödingerjeve mačke: gre za stanje materije v omejeni časovni točki, v kateri istočasno obstajata obe fizikalni možnosti (da je mačka živa ali/in da je mrtva). Z drugimi besedami: razpad znanega sveta na številne multiverse (ki so zdaj pri Marvelu popularni), podobne različice iste stvarnosti — klasični koncept karmičnega cikla in posledic človekovih odločitev. Tokratno anomalijo povzroči mimo Zemlje nenavadno blizu leteči komet, ki ima na ljudi bizaren nadnaravni učinek: drug drugemu se zdijo kot tujci iz alternativne resničnosti — enake, ampak ne povsem pristne različice njih samih. Izpad elektrike med večerjo prijateljev, ki iščejo pomoč ali informacije pri edini še razsvetljeni hiši v soseski, izleti čez ulico in nazaj skozi temačno območje pa jih prestavljajo iz ene vzporedne resničnosti v drugo ter generirajo njihove identične kopije z drugačnimi izkušnjami in spomini. Sčasoma se zavejo obstoja vzporednih svetov (saj srečujejo sami sebe) in skušajo se domisliti rešitve ali sistema, v katerem bi razlikovali prave inačice od tistih iz alternativnih resničnosti.

The reality where I am from, my best friend didn't sleep with my wife. —Hugh, do you not understand what I'm saying? This all started tonight, and if there are a million different realities, I have slept with your wife in every one of them.



Za prvenec presenetljivo suvereni mumblecore z zloveščo preganjavičnostjo Zone somraka in dobro izkoriščeno formulo "manj je več" deluje zaradi stvarne interakcije likov, ki so vsi po vrsti poistovetljivi, njihovih inteligentnih odzivov in osredotočanja na avtentične človeške vezi namesto na cerebralne žanrske trope. Žal pa je to tudi pomanjkljivost filma, saj poleg že večkrat videne in dodobra preučene premise o (namišljenih ali simbolnih) paralelnih svetovih brez trdne dramske strukture deluje nekoliko naključno, brez pravih dramaturških elementov katarze in razpleta ali vsaj analize ter sinteze prikazanih motivov. Ekspoziciji sicer dovolj zanimivih likov se vendarle pozna, da je nastajala improvizirano, in nekatere njihove odločitve ter dejanja delujejo nerazumljivo ali neskladno s poprejšnjo značajsko zasnovo. Vendar sporočilnost pod metareferenčno-eksistencialistično črto (edini znani glumač Nicholas Brendon iz serije Buffy the Vampire Slayer upodobi nepomembnega televizijskega igralca, v filmu pa se kot statist pojavi tudi njegov brat dvojček Kelly Donovan) pusti jasen občutek oportunistične narave ljudi, ki se v izrednih okoliščinah brez pomislekov odrekajo moralnim zapovedim svojega banalnega in neizpolnjenega življenja dotlej (protagonistka skuša koristoljubno zmanipulirati pravila različnih resničnosti, glej tudi Memento), da bi si za vsako ceno prigoljufali "še eno priložnost" za nekaj boljšega.