5. jan. 2022

Ghostbusters: Afterlife (2021)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Dobra novica: najnovejši Izganjalci duhov v režiji Ivanovega sina Jasona Reitmana so vsekakor precej bolj gledljiv celovečerec od docela neduhovite #MeToo #Woke inačice z babjo ekipo Ghostbusters (2016) izpod taktirke Paula Feiga, ki pravzaprav ni bila všeč nikomur. Kar zadeva oportunistično brenkanje na strune nostalgije, so tudi bistveno boljši film od nedavno izbruhane in v četrto obujene Matrice (2021) transspolne/ga aktivista/ke Lane Wachowski, ki je brez vsakršne dodane vrednosti (ali zgodbe ali likov) en sam nase nanašajoč se servis za oboževalce te franšize.



Manj dobra novica: če iz golega pohlepa kravatarjev, ki bi brez pomislekov unovčili še lastne umazane spodnjice, po skoraj štirih desetletjih vnovič zaženeš filmsko zgodbo (sploh, če je izvirnik res uspešna komedija), bodi pripravljen na dejstvo, da enake stvari pač ne morejo delovati še vedno in vsakič znova (glej Dumb and Dumber To ali pa ne tako davni Bill & Ted Face the Music). Sumim, da se je Hollywood tega tokrat zavedal, zato so se odločili za nekoliko bolj preizkušeno formulo: novi rod lovcev na prikazni so ovili v prepoznavno nostalgično odejo gledalske percepcije osemdesetih let, npr. rimejka klovnijade Tisto ali mladinske serije Stranger things (iz katere so si direktno izposodili dolgolaso trlico Finna Wolfharda), in vse skupaj zapakirali v ganljiv 'PG-13' poklon leta 2014 umrlemu igralcu, scenaristu in režiserju Haroldu Ramisu (Groundhog Day, Analyze This). Nateg je slutiti v dejstvu, da se oči ne rosijo zaradi smrti njegovega lika, genialnega znanstvenika in izumitelja Egona Spanglerja (ki ga zakrito pokaže Jasonov uvod), temveč dobesedno človeka, ki je ta lik upodobil. Se to (še komu) zdi malce sporno? Kot tudi digitalna oživitev priljubljenega Egona za veliki čustveni finale, čeprav vemo, da gledamo osebo, ki je v resnici umrla?

We spoke on the phone. I was your father's ... You know, we were friends. Very sorry for your loss. —It's okay. You knew him better than me. I should be sorry for your loss. —I just tried to keep the bills paid on time, that kind of thing. —Like a money manager? —Oh, there was no money to manage. He could barely keep the power on. —So he left us nothing? Well, I wouldn't say that. There is quite a bit of debt. —Are you telling me this place is worthless? —You mean, aside from the sentimental value?



Pa to seveda ni edina težava mladinske različice Izganjalcev, sicer polne duhovito in posrečeno vstavljenih referenc, spominskih prebliskov ter instantne pojavitve preostanka močno ostarele igralske zasedbe iz izvirnika (Bill Murray, Dan Aykroyd, Ernie Hudson, Annie Potts in celo Sigourney Weaver v prizoru po odjavni špici), ki ji dodajo mimobežne in nenajavljene skoraj-kameo nastope J. K. Simmonsa, Tracyja Lettsa, Olivie Wilde in drugih. Tudi drugi glumači na čelu z vratarico Carrie Coon in ključmojstrom Paulom Ruddom se odrežejo spodobno, kolikor jim material to pač omogoča (mlada Mckenna Grace v osrednjem otroškem liku je pravzaprav sila všečna), zgodba pa je vizualno, dramaturško in tehnično posneta nadvse kompetentno. Težava je — kot vedno — scenarij, ki skuša po eni strani zadovoljiti pričakovanja oboževalcev (pri čemer so ljubitelji izvirnika zdaj že generacija boomerjev, mlajši pa se pri referencah nimajo na kaj opirati, če ne poznajo zgodbe iz osemdesetih), po drugi pa v zgodbo, ki z istimi antagonisti in podobnim zapletom kot deja-vu z mlajšimi junaki zgolj ponavlja izvirnik, povsem zunaj konteksta zmeče še trendovsko preoblikovane domislice iz originala in hinavski product placement (beri: možički iz sladkorne pene v Walmartu); če odmislimo še pripovedne nedoslednosti, nelogične odločitve, prikladne rešitve z znanjem od nikoder in deus-ex-machina zaključek s starčki. Namesto da bi se tako kot Ivanov izdelek iz leta 1984 posvečal suhemu humorju, zabavni karakterizaciji in duhoviti interakciji nastopajočih, skuša vse to z enakimi elementi in drugimi igralci poustvariti "za novo generacijo" — samo vprašanje je, za katero? Tisti, ki imajo Petra, Raya, Egona in Winstona še v spominu, so danes namreč že (stari) starši. Morda jih že dajeta demenca in skleroza, tako kot ustvarjalce tega filma.