24. jan. 2022

Shooter (2007)

Ocena: ●●●●●○○○○○

Kar se mene tiče, je kinematografija ameriškega režiserja in producenta Antoina Fuquaja podobna vlaku smrti: izjemni vrhovi in katastrofalne doline, gor in dol in spet naokrog. Če je ustvarjalni vrhunec dosegel s kriminalnim trilerjem Training Day (2001), ki mu je poleg hvalospevov gledalstva in kritikov prinesel tudi največ odličij (med drugim oskarja Denzelu in nominacijo Ethanu), potem mora neslavno dno te pestre kariere gotovo pomeniti ridikulozni zdruzek podganjih izločkov brez zgodbe in smisla, naslovljen Infinite (2021), o katerem sem celo pisal (z levo roko, medtem ko sem z desno držal vrečko z vsebino želodca). Antoine bi moral vedeti, da mu brezizrazni kos steroidne govedine Marky Mark Wahlberg po debaklu s Strelcem ne bo prinesel ravno večne hollywoodske slave, pa vendar ga je iz nekega razloga vnovič angažiral. Vmes je Fuqua sicer z Denzelom postregel s solidno maščevalščino The Equalizer (2014) in njenim nadaljevanjem (2018), posnel je tudi sijajno boksarsko dramo Southpaw (2015) z odličnim Gyllenhaalom, četudi mu je večkrat zdrsnilo na pasjem dreku s skrpucali kot Olympus Has Fallen (2013) ali s kavbojko The Magnificent Seven (2016). Toda že prav, nihče ni popoln in vemo, s katerim motivom nastajajo filmi. A vseeno: Tone, kje si dobil ravno Marka in zakaj nisi glavne vloge dodelil kar — kaj pa vem — recimo Stevenu Seagalu, ki je v tovrstnih filmih igral vso svojo kariero? Saj je vseeno, če ima 160 kg in 90 let, pokazal bi prav toliko čustvene izraznosti, pa še lažje bi se mu smejali.



Marky Mark deluje čisto spodobno v (avto)biografskih vlogah tepcev, kjer se kot-da samoreferenčno posmehuje sebi (Boogie Nights, Date Night, The Other Guys, Pain & Gain). Postavite ga v resnobno vlogo vsemogočnega super-duper vojaškega slaboritnika (Lone Survivor) ali duhovitega samozavestneža (Daddy's Home), pa me s svojo glumaško (ne)prezenco prepriča približno toliko kot Silvo Žrebec v komediji o ostareli mami s pištolo ali minister Simoniti Zapiti o iskreni skrbi za slovensko kulturo. Skratka: casting ni nepomemben, tudi — ali predvsem — v premočrtni strelski akcijadi ne, saj vendar mora biti gledalcu mar za glavnega junaka. V Strelcu me je osebno bolj skrbelo za prijaznega štirinožca (mešanec bernskega planšarskega psa in angleškega mastifa po imenu Logan), ki ga naš protagonist naliva s pivom, dočim mi je tako milo dol viselo za ameriškega privatnika in ostrostrelca (karakterizacija lika pomeni, da Marky večino časa namrščeno zre predse), da bi ga zaradi mene lahko pobralo že v prvi tretjini filma ali bi ga nadomestili z njegovim plakatom na statični leseni deski, pa bi zgodba kvečjemu pridobila na kakovosti. Dober znak poistovetljivosti? Ne bi rekel.
(G) Okej, če bi glavno vlogo igral Sylvester Stallone in če bi bilo filmu naslov Rambo 4, se ne bi pritoževal. [...] Pa vendar, filmu uspe nemogoče. Filmu uspe zadnjih trideset, natančneje, zadnjih 25 minut. Zadnjih nekaj razpletov, dialogov in stavek za večnost, ki gre takole: »Wait a minute, I’m the senator of the United States of America,« našemu junaku pojasni Ned Beatty. »Exactly,« odvrne jezni mladenič in seveda z užitkom pritisne na petelina. Prizor, ki reši vse prejšnje napake. In prizor, ki se kot za šalo postavi ob bok tistemu iz filma Clear and Present Danger, ko Harrison Ford na stavek: »How dare you, I’m the president of the United States,« odgovori: »How dare you sir.« —Iztok



Scenarij Jonathana Lemkina po romanu Point of Impact (1993) ameriškega avtorja Stephena Hunterja, prvem iz serije šundovskih zgodb o ostrostrelcu Bobu Leeju Swaggerju (nič manj kot ducat knjig), je tako neznosno stereotipen, da lahko odmiranje čelnega režnja med ogledom prepreči le nadzorovana raba substanc in/ali sprotna degustacija šesterčka hmeljevega napitka. Zgodba o tem, kako zlobneži v vrhu ameriške politike in vojaške administracije (Danny Glover in Ned Beatty pa čak i Rade Sherbedgia) izkoristijo potrošnega vojaka za grešnega kozla pri atentatu na predsednika (s pretvezo, da naj bi kot svetovalec in poznavalec balistike preprečil tak poskus), je tako polna nedoslednosti in nesmislov, namenjenih zgolj gonilu ridikulozne pripovedi in povračilnim ukrepom, da bi bolje delovala v animirani obliki: recimo kot epizoda Spužija Kvadratnika ali kaj takega. Kljub spodobnemu tehničnemu vidiku, izvrstni kameri izkušenega snemalca Petra Menziesa Jr. ter razvidni produkcijski vrednosti je končni rezultat zgolj generična tretjerazredna preganjav-maščevalščina, kakršne so v osemdesetih ali devetdesetih romale direktno na videotržišče. Tokratno smo videli celo v kinu, kjer je z neskromnim proračunom 60 milijonov potem v blagajne prinesla približno za polovico tega višjo vsoto, medtem ko jo je kritiška srenja bolj ali manj (upravičeno) popljuvala.