For fuck's sake, Jessica Chastain. Kalifornijska rdečelaska je delovala kot obetavna, nadarjena in vsestranska igralka (Take Shelter, The Tree of Life, Zero Dark Thirty, A Most Violent Year, Crimson Peak), ampak ne — bolj kot zanimive in raznolike filmske vloge se ji zdi pomembno za vsako ceno goniti jebeni feminizem ter ad nauseam vztrajati pri hinavskem #MeToo dvoličnem #Woke hollywoodskem aktivizmu, kjer je važna samo agenda babjega "sporočila" in nič drugega. Vzemimo do obisti prežvečeno, že tisočkrat videno žanrsko premiso — recimo o tajnih agentih tipa James Bond ali Jason Bourne ali Ethan Hunt — in jo predelajmo v različico z zamenjanimi vlogami, kjer 1,6 metra visoke in 50 kg težke gospodinje lomijo kosti in luknjajo drobovje dvakrat močnejšim, prekaljenim, izurjenim in neusmiljenim moškim ubijalcem. Samo zato, ker ženske lahko počnejo absolutno čisto vse, kar zmorejo moški, veste — in to bo Jessica dokazala z vsakim svojim filmom, pa če nam je všeč ali ne. Potem ko je izvrgla ridikulozno inštalacijo tretjerazredne mešanice koreografirane strel-pretepačine in patetične melodrame Ava (2020),
je bilo težko verjeti, da bo s tem obupanim "rada-bi-bila-ameriška-Nikita" absurdom nadaljevala ali ga celo presegla (v ta namen je ustanovila produkcijsko tvrdko Freckle Films), a ji je uspelo natanko to. Dobili smo nelagodno resnobno inačico na novo zagnanih Charlijevih angelčkov (2019) Elizabeth Banks, boleče generično Jane-Bond-vohunščino brez vsakršnega značaja ali globljega smisla, dveurno kvazi-progresivno estrogensko jeremijado o preganjanju skupine babnic okrog globusa, da bi prevarantskim, nemoralnim in izkoriščevalskim moškim svinjam pokazale, kar jim gre.
Za svoj mojstrski umotvor je angažirala režiserja najslabšega derivata iz stripovskega sveta iks-mož Simona Kinberga (Dark Phoenix) in scenaristko enega najslabših tovrstnih predstavnikov vseh časov Thereso Rebeck (Catwoman, štiri zlate maline od sedmih nominacij), ki sta z združenimi močmi zmagoslavno dokazala svetu, kako ne narediti filma: boleče premočrtna zgodba o digitalnem USB onegaju, s katerim lahko zločinci vdrejo v katerokoli računalniško omrežje na svetu, polna izdaj na najvišjem nivoju vohunskih agencij in koristoljubnih moških oportunistov; slabost zbujajoča, tresoča in na vse strani begajoča kamera Tima Maurice-Jonesa z nenehno prekinjajočimi polsekundnimi montažnimi rezi (John Gilbert, Lee Smith), kar naj bi zbudilo občutek kaotičnosti in dinamike, v resnici pa pri gledalcu povzroči vrtoglavico in božjastni napad (niti slučajno ni videti, kaj kdo počne in kje je kaj).
Moštvo mednarodnih vohunk po sili razmer (sama zvezdniška imena) uči kozjih molitvic šovinistične hruste na eksotičnih lokacijah po zemeljski obli (ker je to videti kul), se preganja za megalomanskimi bondovskimi zlobneži, ki hočejo zavladati svetu, in izdajalci med lastnimi vrstami — pri čemer je 45-letna Diane Kruger edina, ki z igralsko vnemo in surovo intenzivnostjo vsaj približno daje vtis, da imajo njene brce in udarci dejanski učinek, vse druge dame pa med plesnimi gibi bolj ali manj nekoordinirano mahajo v veter in trosijo svinec. (Kaj počne v tem filmu Penélope Cruz, mi res ni jasno.) Brez zamere, Jessica, ti pač nisi Charlize Theron in tudi šeprtljavi Kinberg nikakor ni David Leitch, čigar Atomska blondinka (2017) je v primerjavi s tem ubornim skrpucalom videti dobesedno kot najboljši akcijski film vseh časov. In kakšen smisel ima za naslov uporabiti kodni naziv resnične vohunke med ameriško revolucionarno vojno v času Georgea Washingtona (prava identiteta "agentke 355" je menda še danes neznana), če se z infantilno zgodbo in klišejskimi motivi dobesedno posmehuješ vsem tovrstnim ženskim prizadevanjem v zgodovini?Film že štejejo za prvi večji finančni polom leta 2022.
