Poleg imenitne neonske retro-psiho-srhljivke Last Night in Soho (2021) je čudežni britanski deček Edgar Wright istega leta posnel tudi podobno živopisan, nekonvencionalen dokumentarec o eni najbolj čudaških, najuspešnejših in najvplivnejših glasbenih skupin vseh časov, za katero še nihče ni slišal. Od začetka sem celo sumil, da gre za nateg v slogu fiktivne zasedbe Spinal Tap, ampak Wikipedija neizpodbitno trdi drugače. Ali pa nemara ti, ki zdaj to bereš, dobro poznaš bizarni, eklektični glasbeno-gledališki progresivni art-pop duo Sparks, ki ga sestavljata brata Russell (vokal) in Ron (klaviature) Mael, doma iz sončne in peščene Kalifornije? (Tako je: nista britanska skupina, čeprav sta glavnino uspeha požela na Otoku in drugod po Evropi.) V tem primeru vsa čast in poklon. Sicer pa neskromno ugotavljam, da vendarle imam tudi sam nekje v kotičku podzavesti vsaj njuno elektro-plesno uspešnico When Do I Get to Sing 'My Way' iz devetdesetih (poišči na YouTubu), morda bi mi spomin naplaknil celo disko skladbo The Number One Song in Heaven (v sodelovanju s slavnim Giorgiom 'Electric Dreams' Moroderjem) in še katero. A kakorkoli, bolj ko sem v zadregi spoznaval lastno ignoranco glede glasbene zgodovine, bolj me je Wright navduševal s svojim sijajnim, ganljivim, navdihujočim multimedijskim orisom — s pripovednim pristopom od klasičnih govorečih glav in ekspresivnih wes-andersonovskih razglednic do lutkovnega kolaža ter stop-motion animacije — o edinstvenem glasbenem fenomenu, segajočem od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja do današnjega dne, ki je z več kot 25 albumi in 500 skladbami pustil svoj pečat na celotnih zvrsteh kot synth-pop, new wave,
post-punk ali glam-rock ter skupinah in izvajalcih kot Joy Division, New Order, Depeche Mode, The Smiths, Siouxsie and the Banshees, Sonic Youth ter Björk. Ko med sproščenimi intervjuji vidiš glasbene legende kot so Beck, Flea (RHCP), Steve Jones (Sex Pistols), Alex Kapranos (Franz Ferdinand), Stephen Morris ter Gillian Gilbert (Joy Division oz. New Order), Vince Clarke ter Andy Bell (Erasure), "Weird Al" Yankovic, Thurston Moore (Sonic Youth) in Nick Rhodes (Duran Duran), ki iskreno razlagajo, kako zelo sta jih Sparksa navdihnila in vplivala na njihovo delo (v kamero pa nič manj navdušeno spregovorijo tudi Jonathan Ross, Jason Schwartzman in Mike Myers), potem med zmedenim praskanjem po glavi dobiš občutek, da si med dolgoletnim glasbenim in siceršnjim izobraževanjem očitno spregledal in zamudil nekaj pomembnega. Primanjkljaj lahko popraviš z ogledom lanskoletne rokovske opere Annette (2021) francoskega režiserja Leosa Caraxa (v glavnih vlogah sta odlična Adam Driver in Marion Cotillard), za katero sta scenarij in glasbo napisala prav brata Ron in Russell Mael.
When she's on her best behavior / Don't be tempted by her favours / Never turn your back on mother earth/ Towns are hurled from A to B / By hands that looked so smooth to me / Never turn your back on mother earth
Nad francoskim novim valom kinematografije in vizualnimi abstrakcijami navdušena brata sta prezirala domačo folk sceno (glej neznansko zabavni A Mighty Wing Christopherja Guesta), a zato toliko bolj oboževala britansko glasbo (The Who, Pink Floyd, The Kinks), zato sta se kmalu po neuspešnih začetkih v popolni anonimnosti odpravila snemat v Anglijo, črpat navdih in srkat umetniško tradicijo. In res jima je steklo: poleg prelomnega albuma Kimono My House z uspešnim singlom This Town Ain't Big Enough for Both of Us sta se prebila tudi v neznansko popularno televizijsko oddajo Top of the Pops. Po vrnitvi nazaj v ZDA in bolj elektronski usmeritvi se je njuno glasbeno ustvarjanje nadaljevalo z nezmanjšanim tempom (avtor skladb je suhljati Ron, ki s "hitlerskimi brčicami" kot kakšen parodični lik resnobno pogleduje izza klaviatur), sodelovala sta z Moroderjem in producentom Tonyjem Viscontijem ter doživela polom pri predvidenem in nikoli uresničenem projektu japonske mange Mai, the Psychic Girl, ki naj bi ga posnel Tim Burton (a so pravice zanj zapadle, še preden bi zadeva začela nastajati).
Naslednja leta jima niso bila naklonjena, vendar sta kameleonska brata z enako zavzetostjo in neomajno voljo vztrajala v lastnem slogu, ne da bi se pustila zapeljati komercialnim tokom in modnim trendom. Njuna glasba, imidž in slog so se nenehno prelivali v nove pristope in drugačne izpovedne strukture (z vselej enako odbitimi, intelektualistično abstraktnimi in meta-hiper-kontekstualnimi besedili), a sta ostajala zvesta lastni umetniški pop-podobi, izvirajoči iz njune večne filmske strasti. Med marljivim, rutinskim dolgoletnim delom sta po istoimenskem albumu med drugim ustvarila radijski muzikal The Seduction of Ingmar Bergman (2009), sodelovala sta pri filmih in gledaliških igrah, neumorno nastopala na festivalih in glasbenih turnejah ter delala z največjimi imeni sodobne glasbene in umetniške srenje. (Trenutno sta zaposlena z novo turnejo, ki naj bi ju leta 2022 zanesla tudi v Evropo, morda celo kam v našo bližino.) Brata Mael oz. Sparksova sta živeči dokaz trdoživosti in unikatnosti ustvarjalnega človekovega duha, ki se ne podreja oportunizmu neznosno prozaične, množične pop-kulture, temveč kot kakšen vztrajno ekscentričen, trmasto čudaški akt s svojo posebnostjo nagovarja človečnost v vseh, ki se jih dotakne. In če je Wright vsaj s tema nenavadnima likoma — če že ne z njuno glasbo — navdušil zakrknjenega kovinarja, od nekdaj prisegajočega na težke kitarske zvoke, potem lahko navduši vsakogar.
