16. jan. 2022

There Will Be Blood (2007)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: 'Vzemi palico in iztegni roko nad egiptovske vode — nad reke, prekope, ribnike in vse vodne zbiralnike — da bodo postale kri.' In kri bo po vsej egiptovski deželi, tudi v lesenih in kamnitih posodah.« (2 Mz 7,19)

V pričakovanju njegovega najnovejšega prispevka, nostalgičnega izleta v sedemdeseta leta Licorice Pizza, ki že žanje navdušenje kritiške in prozaične javnosti, se (mi) je zdelo umestno spomniti se na nekatere pretekle mojstrovine Paula Thomasa Andersona (Boogie Nights, Magnolia, The Master, Inherent Vice, Phantom Thread), med katerimi ima zgodovinska drama Tekla bo kri še posebej izpostavljeno, simbolno in pomensko izrazito mesto. O čem pravzaprav govori zgodba s svetopisemskim subtekstom (začenši z bibličnimi imeni likov, ki slučajno sovpadajo z resničnimi imeni igralcev), ki spremlja gmotni vzpon in moralni propad surovega naftnega kapitalista Plainviewa (Daniel Day-Lewis)?

Njegove filme pogosto spremljata pridevnika epsko in ambiciozno, četudi obravnavajo univerzalne teme človeštva: pohlep, osamljenost, krivdo, odpuščanje in boj z demoni preteklosti. Vse to zajema njegov zgodovinski ep, ki delno temelji na romanu Uptona Sinclaira. Preprosto bi film opisali kot kronološki prikaz življenja Daniela Plainviewa, ki se med letoma 1898 in 1927 iz sprva skromnega vsakdana garaškega iskalca srebra povzpne med največje naftne magnate v Kaliforniji. A sočasno z uspehom se začnejo kazati temačne plati njegove osebnosti; Daniel postaja vse bolj obseden s pridobivanjem nafte in pri tem se zateka k najbolj nizkotnim, nezakonitim in moralno sprevrženim dejanjem. Daniel se spremeni v neusmiljenega, hladnega in povsem brezbrižnega kapitalista, ki brez kančka slabe vesti priznava, da sovraži ljudi in da celo lastno družino izrablja kot sredstvo za dosego kariernih ciljev. Edini, ki se mu vsaj za silo uspe postaviti po robu, je šarlatanski pridigar Eli, ki je simbolično predstavljen kot senca grozečega opomina, da Daniel počasi, a vztrajno izgublja stik z svojo človečnostjo. —Vid Šteh, Razgledano

Začnimo od konca, slovite Danielove analogije "slamice, ki seže čez vso dvorano in s katero spije milkshake" naivnega pridigarja Elija — ki si jo je Anderson kot parafrazo izposodil iz resnične kongresne preiskave med t.i. "škandalom Teapot Dome" ter zaslišanja ministra za notranje zadeve in senatorja Alberta B. Falla, obtoženega korupcije pri dodelitvi koncesij za črpanje nafte zasebnim družbam. Gre za samoumevno fizikalno in geološko načelo: vseeno je, kje stoji naftna črpalka oz. kje so meje posestev — kdor ima dovolj dolgo "slamico", bo namreč prišel tudi do zalog črnega zlata, ki niso neposredno pod njegovo parcelo in vsaj zakonsko ne pripadajo nikomur. Z drugimi besedami: pustošenje naravnih virov, ki ga z uradno legislacijo upravičuje zakonodaja čezlužnikov, je temelj ameriške kapitalistične paradigme in geostrateške premoči (glej odlično Syriano režiserja Stephena Gaghana). Se spomnimo vseh vojn na Bližnjem vzhodu v imenu "obrambe demokracije" in "zatiranja verskega fanatizma", kar ni nič drugega kot hinavska pretveza za širjenje militarizma in utrjevanje naftnega imperializma? Se spomnimo Sestreljenega črnega jastreba (2001) oz. pravega razloga, da je ameriška vojska sploh bila v Somaliji — taktično zavarovanje interesov donosnih čezmorskih naložb?
(G) Imamo dve možnosti. Prvič, da sem nekje na pol poti popolnoma izgubil okus za filme. In drugič, da gre spet za pretirano hvaljenje filma, ki si takšnega ugleda ne zasluži. Se pravi za film, kjer mi ni jasno s čim je tako močno navdušil kritike po vsem svetu. Za film, kjer nisem našel prav nič posebnega. In za film, kjer nisem našel prav nobenega presežka. Niti v na veliko hvaljeni igri Daniela Day-Lewisa, kaj šele v sami zgodbi, dramatizaciji in izvedbi. [...] Ocena: 5/10 —Iztok

Še več: zdi se, da alegorija surovo manipulativnega in (samo)uničevalnega ameriškega kapitalizma, bežno zasnovana po resničnem življenju naftnega mogotca Edwarda L. Dohenyja (1856—1935), nenamerno napoveduje tudi vzpon brezsramno populističnega nacionalizma (uperjenega zoper ekonomske intervencije države), ki je kulminiral med administracijo norega oranžnega potusa Donalda Trumpa. Ta si, mimogrede, seveda ni izmislil slovite politične fraze "America first", temveč je bil to že volilni slogan predsednika Warrena G. Hardinga, močno podprtega s strani naftnega zakulisja, ki je svojega starega prijatelja in soigralca pri pokru Alberta B. Falla nastavil za notranjega ministra — in ki si je "v imenu nacionalnih interesov" zelo prizadeval uničiti Rooseveltovo zapuščino zakonodaje za ohranitev naravnih bogastev. (Nenamerna asociacija: ridikulozno akcijsko skrpucalo Aljaska v plamenih s Stevenom Seagalom.) Saj vemo: denar je dobesedno sveta vladar (glej Wall Street z Michaelom Douglasom) in nafta je njegovo gonilo (glej nesmrtno klasiko The Giant z Jamesom Deanom). Kapitalizem upravičuje svoj obstoj z vsakršnimi sredstvi, ki služijo gospodarskemu napredku in dobičku, četudi na rovaš etike in človečnosti; poraz in šibkost sta pojma, ki preprosto ne obstajata v slovarju ameriške neoliberalne tekmovalnosti, kjer uspeh pomeni preživetje za vsako ceno. Ampak če se vrnemo k svetopisemskim aluzijam o "tretjem razodetju" (kakor nastopaški evangelist Eli imenuje svojo cerkev) in epilogu, v katerem se blazni, maščevalni, od alkohola in moči pijani ter moralno izpraznjeni Daniel sam tako okliče: "I am the third revelation!" V skladu s sporočilnostjo biblijskih razodetij je torej kapitalist Daniel zdaj tisti, skozi katerega govori in deluje sam Bog; iskrena religija je namreč navadno praznoverje in njeni glasniki so lažni preroki — kajti lahko se greš zlagano cirkuško predstavo verskih kongregacij, svetohlinske moralne korektnosti in ideoloških prepričanj, dokler ti skozi naftno pipico v žep priteka denar, ki poganja tvoj svet.