7. maj 2022

Bigorexia (2020)

Ocena: ●●●●●●○○○○

Človeštvo še nikoli ni bilo tako obsedeno z videzom kot danes; največji dokaz tega je poleg modne in lepotne industrije tudi Hollywood, tovarna nedosegljivih sanj in namišljenih nelegitimnih vzorov. Sodobna družba zahteva večno mlade, čedne, krepke in popolne ljudi, vseprisotna družbena omrežja pa ideale telesne podobe krepijo vsako sekundo vsakega dne z vedno novimi, modificiranimi in prirejenimi posnetki spletnih vplivnežev — ki so kajpak pretirani in preprosto zlagani. Motnje identitete so zlasti med mlajšimi najpogostejša bolezenska oblika, ki pogosto prerašča v nevarno patologijo, nedoumljive obsesije in hude duševne motnje. Med njimi je tudi mišična disformija (oz. bigoreksija ali megareksija ali obratna anoreksija), občutek nerealnega ali pretiranega prepričanja, da je posameznikovo telo preveč drobno, suho, vitko ali premalo mišičasto (čeprav je v večini primerov telesna konstitucija normalna oziroma vsaj primerna, lahko že tudi mišičasta). Mišična disformija prizadene večinoma moške, zlasti tiste, ki se ukvarjajo s športnimi aktivnostmi, kjer je telesna konstitucija in teža pomemben tekmovalni faktor; posebej v primerih, kadar gre za povečanje mišične mase ali optimalne definicije telesa. Kaže se skozi prekomerno telesno vadbo, strog prehranski režim in (zlo)rabo prehranskih dodatkov ali anabolnih steroidov.



Režiser ruskega rodu Vlad Judin se s svojo produkcijsko tvrdko The Vladar Company večinoma posveča svetu športa, zlasti bodibildinga in fitnesa; po prvem tovrstnem dokumentarcu o poklicnih graditeljih teles Generation Iron (2013), ki velja za duhovnega naslednika kultne arnoldščine Pumping Iron (1977), sta sledili še dve nadaljevanji ter nekateri ekskluzivni portreti najslovitejših zmagovalcev napihovanja bicepsov Mr. Olympia združenja IFBB kot slavni Dorian Yates, Ronnie Coleman in drugi. Judin se zaveda temnih plati tega športa in njegovih nevarnosti; javnost ozavešča tudi z opozorili o zlorabi številnih kemičnih snovi, ki so tako kot v večini poklicnih dejavnosti vsakdanja praksa. Tokrat se osredotoča na psihologijo posameznikov, ki kakor skozi izkrivljeno ogledalo sebe nenehno vidijo kot sramotno suhljato, šibko in manjvredno osebo — čeprav so večinoma najbolj mišičasti in največji ljudje, kamorkoli pridejo. Med portretiranci so britanski zvezdnik bicepsov Zac Aynsley, orjaški rekorder z Instagrama Craig Golias, nekdanji steroidni bodibilder Jeff McDonough, transspolna oseba z nerešljivo krizo identitete Janae Marie Kroczaleski (rojena kot Matt v moškem telesu) ter najtežja bodibilderka na svetu Natalija 'Amazonka' Kuznecova. Skoraj vsem je skupna nizka samopodoba, tragično pomanjkanje samozavesti in pomilovanja vredno slabo dojemanje sebe kot celostnega človeka, vrednega spoštovanja in ljubezni; malokdo med njimi se je uspel izkopati iz primeža duševnih obsesij o kultu grajenja telesa. Še bolj nerazumljivi primeri so tisti, ki se do nabreklega korpusa ne dokopljejo z mukotrpno večletno vadbo in nečloveškim odrekanjem, temveč skušajo goljufati s pomočjo vbrizgavanja substanc v mišice (običajno gre za olje synthol oz. santol), ki njihove okončine in telo spremenijo v groteskno izmaličeno, nesorazmerno maso izboklin in oteklin. (Na YouTubu se lahko prepričamo o grozljivo iznakaženih ljubiteljih bicepsov kot 'ruski Popaj' Kirill Tereshin, brazilski obsedenci Valdir Segáto, Tony Geraldo, Arlindo De Souza in Romario Dos Santos Alves, 'egipčanski Hulk' Moustafa Ismail ter Gregg Valentinto, ki je sam skušal izvesti operacijo infekcije nadlahti.)



Vlad Judin se ne naslaja nad tragičnimi figurami in ne podžiga bolestnega voajerizma človeške nesreče, obenem pa tudi ne pridiga o nevarnostih zlorabe snovi ali posledicah norega pretiravanja pri grajenju telesne podobe zasvojencev in bolnikov, ki z lastnim odsevom v zrcalu nikoli ne morejo biti zadovoljni. (Žalostna primera sta masivni Golias, ki kljub velikanskemu telesu pred fotografi vselej pozira tako, da je videti še večji; ter nenehno depresivni in izmozgani Zac Aynsley, postaven, zavidljivo mišičast in v resnici simpatičen mladenič, ki pa v labirintu lastnih zablod enostavno nikoli ne bo našel zadoščenja.) Preprosto nam kaže svet, v katerem živimo, ki nam s potrošniško in umetno vzbujenimi ideali estetskih meril pred oči postavlja absurdne, nerealne cilje (in s posledicami ne prizanaša niti ženskam niti moškim), življenje pa je eno samo. Videti in sprejemati sebe takega, kot si, očitno še nikoli ni bilo težje.