8. maj 2022

El hoyo | The Platform (2019)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Koncept politično in etično-filozofskega konstrukta španskega sci-fi trilerja v režiji Galderja Gaztelu-Urrutie (po scenariju Davida Desole in Pedra Rivere) je razmeroma premočrten: vertikalni niz betonskih zaporniških celic brez oken in izhodov, ki ga na sredini navpično seka pravokotni jašek, po katerem se vsak dan neslišno pripelje ploščad in za krajši čas ustavi na vsakem nadstopju (oz. celici), preden nadaljuje pot navzdol. Ploščad je polna hrane; na vrhu začne svoj spust kot francoskih kraljev vredna miza, ki se šibi od pregrešnih dobrot — od krožnikov mesa in zelenjave do posod sadja in sladic ter steklenic najboljšega vina. Jetniki v vrhnjih delih tega kompleksa, po dva v vsaki celici, so deležni vsega in hlastno polnijo želodce z jedačo in pijačo. Bolj ko se ploščad spušča, manj je na njej; do spodnjih nadstropij se pripelje le še gnusna gmota ostankov, kosti, razbite posode, nesnage in celo človeških iztrebkov. Vse to postavlja ljudi, ki so ujeti v navpično strukturo, v svojevrstno razmerje moči in izkoriščevalskih odnosov. Ko ploščad zaključi svojo dolgo pot do dna, z neznansko hitrostjo šine spet kvišku in cikel se naslednji dan začne znova. V kratkem času je treba pojesti čimveč in čim hitreje; če kateri nesrečnik obdrži kakšen priboljšek za pozneje, sledi takojšnja kazen v obliki neznosne vročine ali mraza, dokler se oportunisti ne znebijo presežkov. Vsakih trideset dni jetnike omamijo s plinom in potem z žrebom naključno prerazporedijo v druge celice, bodisi navzgor ali navzdol po lestvici privilegiranosti.

Tri vrste ljudi so: tisti na vrhu, tisti na dnu in tisti, ki padejo.

Jasno, da gre za socialno prispodobo hierarhično strukturirane družbe z neenakomerno in nepravično porazdelitvijo dobrin, kjer bogati na vrhu dobijo veliko več, kot zares potrebujejo, revni pod njimi pa v boju za preživetje grizejo ostanke in v skrajnem obupu celo drug drugega; kot če bi slovito Kocko (1997) Vincenza Natalija iz treh dimenzij raztegnili v nebotičnik ali ledeni vlak Snowpiercer (2013) Bong Joon Hoja postavili pokonci ter tako zgradili surovo zaporniško različico transgresivne distopije High-Rise (2015) Bena Wheatleyja. Četudi minimalistična Ploščad omenjenih ne prekaša po izvirnosti ali dramaturški in cineastični izvedbi, morda prednjači v simbolni in metaforični vrednosti, ki je kompleksnejša od videnega.

Ne gre zgolj za prispodobo neoliberalnega kapitalizma in družbene razslojenosti, kjer je človek človeku volk, saj skuša idealistični izobraženec Goreng (odlični Iván Massagué) s pomočjo sotrpina poskrbeti za enakomernejšo razdelitev hrane, v kateri bi vsakdo dobil pravičen delež za zadovoljitev potreb (beri: socializem), vendar v boju zoper človekov pohlep in egoizem pri tem pobije več ljudi, kot bi jih s takim sistemom rešil ali jim ublažil trpljenje. Zaznati je celo aluzije na koncept vere in ideološkega prepričanja, v katerem so ljudje prepuščeni milosti blaznega božanstva na vrhu zgradbe, katerega načela so sadistična in izkoriščevalska in ki eksistenco jetnikov dojema kot nekakšno igro za lastno zabavo. Še bolj povedni so arhetipski liki oz. značajske vloge osrednjih protagonistov in njihova pomenljiva, azijsko zveneča imena, ki kažejo na njihovo funkcijo znotraj te "predstave življenja". (Skrita asociacija: nadstropij je natanko 333 in z dvema predvidenima sojetnikoma v vsaki celici pridemo do številke 666 oz. prispodobe za peklensko "dolino solza", ki predstavlja življenje.) Glavni junak Goreng (goreng, 'pečen', kot pri jedi nasi goreng oz. pečenem rižu), ki je s seboj prinesel najljubšo knjigo Don Kihot, je tako kot njen junak naiven idealist v boju z mlini na veter, ki ne vidi sveta, kakršen je v resnici; vendar je dovolj dojemljiv, da sproti odkriva koruptivnost in neuravnoteženost sistema. Njegov izkušeni sojetnik Trimagasi (terima kashi, 'hvala'), ki je za edini dovoljeni predmet med bivanjem v celicah izbral ostri kuhinjski nož, je oportunistični prilagojenec, ki bi za golo preživetje naredil vse (podobno kot zaporniški ptič Rennes v Kocki), vendar mu ta sebičnost dolgoročno ne pomaga. Razumska in navidez sočutna Imoguiri (imogiri, pokopališče kraljev v Yogyakarti), ki je s seboj pripeljala psa, je okorela birokratka in nekdanja uslužbenka kaznilnice (Antonia San Juan, najboljši lik iz Almodóvarjevega Vse o moji materi), ki ne more sprejeti dejstva, da uprava oz. oblast ne upošteva pravil, ki jih je sama postavila (denimo tega, da sistem ne dopušča mladoletnih). Če odštejemo razumevajočega in v nujnost prevrata prepričanega Baharata (baharat, 'poper' ali 'začimba') in starega modreca Brambanga (brambang, vrsta čebule), ostane še tragični materinski lik Miharu (miharu, 'čudovito jasno nebo'), ki v morilskem obupu in zoperstavljanju vsem, ki jo skušajo ustaviti, išče svojo izgubljeno hčer. Vse to so liki v predstavi družbenih razmerij, ki se vsak na svoj način upirajo življenjski situaciji in iščejo zveličanje; četudi bodo v ultimativnem razočaranju in grenkem spoznanju, da so z razčlovečenjem tudi sami postali del sistema, svojim oblastnikom skušali poslati nazaj le še sporočilo o svoji neuklonljivosti in neomajni moralni integriteti. Ali pač? In mimogrede: smo se o svojih vladarjih, za katere očitno veljajo drugačna pravila (saj so zakone napisali sami), zlasti v času koronavirusne krize resnično kaj naučili?