17. maj 2022

Everything Everywhere All at Once (2022)

Ocena: ●●●●●●●○○○

I shall be telling this with a sigh
Somewhere ages and ages hence:
Two roads diverged in a wood, and I—
I took the one less traveled by,
And that has made all the difference.

Robert Frost, The Road Not Taken

Scenarista in režiserja Daniel Scheiner ter Dan(iel) Kwan, prijatelja in sodelavca ter nekdanja sošolca s kolidža, kolektivno poimenovana kar 'the Daniels', sta tista cineastična čudaka, ki sta pred leti izvrgla enega najbolj čudaških filmov vseh časov: nedoumljivo "zgodbo o prdečem truplu Harryja Potterja" z naslovom Swiss Army Man (2016) s Paulom Danom in še enim Danielom, Radcliffom. Njun celovečerni prvenec se mi je zdel eden najbolj izvirnih, drznih, prisrčnih, absurdnih, drugačnih, provokativnih in divje nekonvencionalnih filmov tistega leta ali nemara kar zadnjega desetletja. Toplo priporočam ogled vsakomur, ki se je naveličal formulaične, predvidljive, varne in politično korektne hollywoodske konfekcije s tako ali drugačno oportunistično aktivistično agendo.

Evelyn Wang je zaskrbljena lastnica propadajoče pralnice. Zdravje njenega očeta je na psu, mož Waymond ji je pravkar vročil ločitvene dokumente, hčerka Joy pa je nadvse razočarana nad svojim življenjem. Na grbo dobi še neusmiljeno delavko davčne uprave Deirdre. Nato se v Waymondovo telo naseli dvojnik iz ene od mnogih alternativnih resničnosti. —Kinodvor

Lahko si mislite, da so bila pričakovanja visoka tudi pri njunem (šele) drugem filmu, ki naj bi s konceptom vzporednih svetov oz. multiverzuma raziskoval eksistencialne motive življenja, nihilizma, usojenosti in svobodne volje; nekaj takega kot Matrica (1999), ki v bizarni dadaistični pojavnosti Večnega sonca brezmadežnega uma (2004) in vzročni posledičnosti Metuljevega učinka (2004) sreča Težave v Kitajski četrti (1986) ter priredbo animiranke Ratatouille (2007) in še kopico naključnih filmov ter gledalca pahne naravnost v osupljivo multižanrsko douglas-adamsovsko enolončnico vsega vsepovsod in naenkrat. (Film je razdeljen na tri poglavja: Everything, Everywhere ter All at Once.) Tam srečamo legende Michelle Yeoh, Jamesa Honga, Jenny 'Big Nose' Slate in Jamie Lee Curtis ter celo samega Scheinerja, ki se trudijo razumeti, za kaj gre pri vsem skupaj, v zvočni kulisi eksperimentalne ameriške elektronske post-rokovske zasedbe Son Lux — medtem ko imajo ljudje v nekaterih paralelnih vesoljih hrenovke namesto prstov ali obvladajo borilne veščine. Tam, kjer lahko vse stvarstvo vložiš v "bagel resnice z vsem" (makova semena, sezam, čebulni in česnovi kosmiči, sol in poper) in z močjo misli preskakuješ med multiverzumi oz. inačicami samega sebe iz vzporednih ali možnih ali neizživetih življenjskih različic.



Kar zadeva premiso o razcepljenju eksistenčnih poti glede na človekove odločitve, film sicer ne prinaša sila izvirnega koncepta (le da temu včasih še ni bilo moderno reči multiverse), če se spomnimo slovitih zgodb Przypadek oz. Naključje (1987) Krzysztofa Kieslowskega ter podobnih prispodob preigravanja časovnega sosledja tipa Lola rennt (1998) ali Sliding Doors (1998). A z osupljivo montažo, spretnimi prehodi med kadri, živopisano bizarnostjo in ganljivo generacijsko dramo o pomembnosti družinskih vezi Daniela vendarle prinašata še eno prisrčno absurdistično zgodbo o malem in nepomembnem človeku, ki skuša skozi skrivnost ljubezni razumeti bistvo življenja, vesolja in sploh vsega — kajti ko se upiramo nesmiselnosti obstoja in sprašujemo, kaj bi se zgodilo, če bi bili nekoč (ali nekje ali nikjer) skrenili po drugi poti, sledeč lastnim željam, talentom ali pričakovanjem okolice, je še najbolje, kar lahko storimo med tem kaosom bivanja to, da smo prijazni drug z drugim. In da potomcem ter vsem drugim ljudem pustimo biti, kar so. (Michelle Yeoh je odlična.) Precej zenovsko in avantgardno filozofsko za dva ameriška tipa, to je že treba povedati. Njun film je bodisi popolnoma nor ali pa zabavno genialen; pozitiven in neskončno poistovetljiv, kljub nesmiselnosti (ali pa prav zato).