12. maj 2022

Orphan (2009)

Ocena: ●●●●●○○○○○

It must be difficult to love an adopted child as much as your own.

Ameriški režiser katalonskega rodu Jaume Collet-Serra je nazadnje pridelal kot španski vetrc puhlo, diabetično humoristično CGI akcijado za najmlajše Jungle Cruise (2021) s 'Skalo' Johnsonom in Emily Blunt, ki sicer ni najslabša stvar po dvoličnih aktivističnih trendih #Woke in #MeToo, a tudi nikogar ni baš vrgla iz spodnjic spričo huronskega vzhičenja. Kariero je začel z rimejkom klasične grozljivščine House of Wax (2005), v katerega je med drugim vtaknil brezizrazno izložbeno lutko Paris Hilton (zlata malina za najslabšo igralko) in si med kritiško srenjo prislužil sloves ene bolj zanikrnih filmskih predelav tistega časa (ki sicer blagajniško ni bila čista polomija). Vmes sta mu zaporedoma uspela dva solidna žanrska podviga, kriminalna pretep-streljačina Run All Night (2015) z Liamom 'Particular-Set-of-Skills' Neesonom (s katerim sta posnela kar štiri filme) ter preživetveni morski triler The Shallows (2016) s prepričljivo Blake Lively, zaradi česar ima njegova filmografija obliko nekakšne Gaussove porazdelitve. Bolj na njenem začetku, štiri leta po Paris z zašiljeno cevjo skozi lobanjo (kdo ve, ali je bila poškodba usodna), se je znašla psihološka srhljivka Sirota s scenarijem Davida Leslieja Johnson-McGoldricka (pozneje je spisal še Wrath of the Titans, The Conjuring 2, Aquaman ter The Conjuring: The Devil Made Me Do It), prirejenim po zgodbi nekega Alexa Maceja. Bila je deležna pozitivnih vtisov in tudi finančni uspeh ni izostal (proračun 20 milijonov, dobiček štirikrat več), jaz pa ugotavljam, da me je v nasprotju z naklonjenostjo večine ljubiteljev žanra v umotvoru Collet-Serre že v osnovi zmotilo nekaj podobnega kot pri filmih The Purge (2013), Knock Knock (2015) ali nazadnje I Care a Lot (2020), kjer sem prav tako doživel nasprotno izkušnjo od večine filmoljubov. No ja, pri vsem se pač ne moremo strinjati. Te primere pripisujem posebni zvrsti kinematografskega prijema, ki ga recimo sijajno obvlada tudi Eli Roth, t.i. annoying movie — ki z osupljivo neskladnostjo dejanj in nestvarnih odločitev ter absurdno nespametnimi in nadležnimi liki kvečjemu iritira gledalca, ga z norčevanjem iz logike vzročno-posledičnega sosledja razbesni ter v njem zbuja prezir do filmskih ustvarjalcev. Razlog za nejevoljo? Scenarij, kajpak.

Film, ki se sicer ponaša z ugledno igralsko zasedbo (Vera Farmiga, Peter Sarsgaard, C. C. H. Pounder, Margo Martindale, Karel Roden), ima pravzaprav obetavno premiso in soliden nastavek; četudi gre za stereotipno in s klišeji naphano premočrtnico, kjer že vnaprej uganeš zaplet, razplet in epilog. Zakonca Coleman, ki po razposajenem fantiču (Jimmy Bennett) in njegovi gluhi mlajši sestrici (Aryana Engineer) še vedno žalujeta za svojim tretjim, mrtvorojenim otrokom, se namesto še ene tvegane nosečnosti odločita za posvojitev, ki naj bi kompenzirala zlasti materino travmo. V krajevni sirotišnici pod vodstvom redovnic ju navduši nenavadno zrela in nadarjena devetletna deklica ruskega rodu Esther (Isabelle Fuhrman) in družina se kmalu poveča za še eno hčer. A kmalu se začnejo kopičiti težave, nesporazumi, spori med svojci, nepojasnjene nesreče in nazadnje se odvije krvav boj za življenje. Uglajena Esther namreč še zdaleč ni tisto, kar je videti navzven; Colemanova bosta svojo naivnost in zmoto občutila na lastni koži.
(G) Jasno, krušna starša nimata pojma, da sta k sebi vzela pošast, mala Esther pa počasi in prefrigano kaže svojo pravo podobo. Dolgočasna, čisto nič strašljiva, hudo povprečna in nezanimiva srhljivka, po kateri si bo tudi Angelina Jolie še vedno želela posvajanja otrok. —Iztok

Mlada Isabelle je v naslovni vlogi doživeto srhljiva in njen nastop je tozadevno sila učinkovit (v času snemanja je bila stara 13 let), vendar z nesorazmerno pretiranostjo tega lika, ki visi krepko čez rob sprejemljivega (in je zloben zato, da je pač zloben), celostno doseže prav nasproten efekt (vsaj pri meni), ki pripoved obarva v patetično grotesko situacijskih nesmislov. Vsi drugi liki so kartonske podobe značajskih šablon, ki z ridikuloznimi vzgibi nimajo druge funkcije, kot da siloma vlečejo za seboj povsem nerealno zgodbo. Pazite, ne govorim o zamiku nejevere, ki je pri žanru seveda nujen, temveč o verodostojnem filmskem kontekstu odnosov in vzajemnosti znotraj prikazane zgodbe, ki naj bi vzpostavil zaokroženo in dramaturško upravičeno celoto. Zlonamerna, nasilna, brezčutna, kruta deklica, skoraj neranljivo utelešenje peklenščka z domala nadnaravnimi močmi in neskončno sposobnostjo manipulacije? Ček. Trpeča mati, preganjavična nekdanja alkoholičarka, ki ji nihče ne verjame? Ček. Dobrodušni in lahkoverni oče, ki zaupa čudaški posvojenki, ne pa lastni ženi in biološkim otrokom? Ček. Zavedena psihiatrinja, ki z nestrokovnimi nasveti celo škoduje svoji bolnici, namesto da bi ji pomagala? Ček. Popolna odsotnost širšega konteksta, organov pregona, socialnih služb, zdravega razuma in obče logike delovanja družbe? Ček. In nazadnje še sprevržena, kontroverzna sporočilnost in poanta celotne zgodbe: pazite, koga posvojite? Dobesedno vsakdo in vse v filmu deluje zgrešeno, narobe, nesmotrno, neresnično in v nasprotju s poistovetljivo človeško izkušnjo. Čaka vas eden najbolj šokantnih preobratov v srhljivkah (mimogrede: hormonska motnja hipopituitarizem je nekaj povsem drugega in nima nobene zveze s prikazom), če kot pozitivno pojmujete nekaj takega kot denimo razkritje antagonista v bizarki Malignant (2021) Jamesa Wana.

V pripravi je menda že predzgodba obeh istih scenaristov Orphan: First Kill v režiji šeprtljavega Williama Brenta Bella (The Devil Inside, The Boy, Brahms: The Boy II), a si je težko predstavljati, kaj natanko naj bi ponudila. Živi bili, pa videli. (Not.)