20. maj 2022

Pahanhautoja | Hatching (2022)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Finska srhljivka? Hëll yëah, yöu håd më åt 'Finska'. Če si gre obetati vsaj približno kaj tako čudaškega kot je njihov jezik, potem smo na dobri poti. In zgodba ne razočara: v naselju ličnih hišic kot iz švedske IKEE živi mlada Tinja, najstniška gimnastičarka iz navidez popolne družine. Pripravlja se na šolsko tekmovanje, ki bolj kot deklico vzemirja njeno odločno mater, spletno influencerko z vlogom o lepoti idealnega družinskega življenja, ko v njihov dom nekega dne pomotoma zaide živahna vrana. Kmalu po dogodku dekle poleg poginulega ptiča v bližnjem gozdu najde skrivnostno jajce. Sklene ga negovati in greti kar v svoji sobi, dokler se ne mladiček ne bi izvalil. Vendar lupino pošastno velikega jajca kmalu prebije nekaj nedoumljivega, kar ni ravno ptič. Bitje je kot na mater navezano na Tinjo in sčasoma ji postaja nenavadno podobno; do nje se vede zaščitniško in skuša odstraniti vse, kar bi jo lahko ogrožalo. Sprevrženi odnos kmalu postane usoden in otipljivo krvav.



Režiserka Hanna Bergholm, ki ji je pri scenariju pomagal avtor bizarnih kratkih filmov Ilja Rautsi (Helsinki Mansplaining Massacre, Night of the Living Dicks), se brez pretirane nazornosti poslužuje groteskno izkrivljene optike in metafore prikrite groze izza belih predmestnih plotov (glej Blue Velvet), da bi prikazala odmaknjenost in težavnost čustvenega zorenja mlade protagonistke, ki nikjer ne najde razumevanja — niti pri mlačnem in podrejenem očetu ter zoprnem mlajšem bratu, še manj pri grozljivo obvladani in navidez prijazni materi, ki s trajnim nasmeškom od hčere zahteva popolnost. Eksistenca mlade Tinje je podobna čudaškim hladnim sanjam — kjer veš, da je nekaj hudo narobe, a ne moreš natanko določiti, kaj. V tem izmaličenem svetu freudovskih prenesenih pomenov Neila Gaimana ali Tima Burtona je sprejemljivo in normalno, da se mati kar tako odloči preseliti se k ljubimcu (ki je v resnici izjemno prijazen in sočuten moški, povsem drugačen od pravega očeta), ker bi končno rada poskrbela tudi za lastno srečo. A kmalu padejo maske neizživetih želja in dolgoletnih travm; družinska disfunkcija se ne more končati drugače kot tragično, vendar je tudi v tem že zametek preobrazbe in razvoja nečesa novega. Ne boljšega, le bolj prilagojenega.

Eden najbolj grotesknih pojavov digitalne dobe so starši “influencerji” oz. vplivneži, ki javnosti servirajo svoje sterilno in marketinško sproducirano družinsko življenje skozi oči filtrirane resničnosti, za katero se skrivajo čustvene stiske, notranja izpraznjenost in različne oblike zlorab. Finska režiserka Hanna Bergholm se v morbidni satirični grozljivki tovrstne problematike loti na najbolj pretresljiv način, saj v ospredje ne postavi influencerje ter njihovo že vnaprej izgubljeno tekmo za doseg popolnosti, ampak jo bolj zanimajo posledice, ki jih tovrstne obsesije pustijo na njihovih potomcih. —Vid Šteh, Razgledano


Prevod naslova se v Googlu dobesedno glasi 'Zlobni grobovi', zgodba s stilizirano alegorično podobo in morbidno metaforičnostjo (pa tudi nekaterimi vizualnimi namigi) pa spomni na Hitchcockovi klasiki Psycho (1960) ter zlasti The Birds (1963). Pri slednjem se še danes kdo zaman sprašuje, zakaj pravzaprav ptiči napadajo in kaj vse skupaj pomeni. Seveda ni pomembno, zakaj napadajo, saj sploh nikakršnih ptičev ni — gre zgolj za debeluhovo prispodobo agresivne zlonamernosti, manifestacijo ženske ali materinske posesivnosti, škodoželjnosti, ljubosumja, privoščljivosti in zavisti. Saj veste, ni je bolj hinavske in zahrbtne zlobe kot je estrogenska toksičnost med samimi ženskami. Finska zgodba bi bila težko tozadevno bolj pomenljiva in očitna; posebej v kombinaciji z arhetipom "pošastne dekliškosti" oz. psihosocialno tesnobo ženskega odraščanja, često zaznamovanega s simbolizmom prve menstrualne krvi — motivov, ki jih prinašajo že nekateri filmski kulti kot Carrie (1976) in smo jih videli tudi v poznejših žanrskih predstavnikih Ginger Snaps (2000), Jennifer's Body (2009), The VVitch: A New-England Folktale (2015), Raw oz. Grave (2016), Wildling (2018) in drugod. Hanne Bergholm je tukaj razmeroma premočrtna in neposredna: zloba se z matere neogibno prenaša na hčer. Potlačena patologija ženske, obsedene z nadzorom in usmerjene v kompenzacijo lastnih neuresničenih želja (sicer navzven omikane in idealne slike popolnosti), se prenaša na mlado Tinjo (Siiri Solalinna), katere dekliška nedolžnost in naivnost izgineta, namesto nje pa se kot v podtaknjenem kukavičjem jajcu razvije njena potlačena, divja plat, uničevalni doppelgänger Alii oz. zrcalni odraz — morda celo nezavedne in nenamerne — značajske indoktrinacije njene manipulativne pasivno-agresivne matere (Sophia Heikkilä je v srhljivi vlogi odlična). Kot bi režiserka sporočala staršem: pazite, čemu namenjate pozornost, kajti pozornost je ljubezen in ta vselej poskrbi za novo rast. Vprašanje je le, kaj bomo vzgojili s svojo bolečino in kaj se bo iz tega nazadnje izleglo.