14. maj 2022

The Lost City (2022)

Ocena: ●●●●●●○○○○

V čudnih časih nastajajo čudni filmi, ki so nazadnje deležni čudnega odziva. Nekakšno vzporedno vesolje na meji obstoječega kinematografskega modusa; digitalno izdelano (ko ne veš več, ali je recimo neki otok pravi ali v celoti računalniško generiran), sterilno in neživljenjsko. Kot bi gledali risanko, samo da v zgodbi nastopajo živi ljudje in imamo ... no, recimo, skoraj prava prizorišča. Včasih smo gledali, kaj pa vem, Indiano Jonesa in lov za izgubljenim zakladom (1981) ali Lov za zelenim diamantom (1984) ter Nilski dragulj (1985) z Michaelom in Kathleen ali za manj zahtevne gledalce vsaj Allana Quatermaina in izgubljeno mesto (1986). Pozneje smo videli obešenjaško zabavne predelave klasik kot Mumija (1999) ali v filmsko dimenzijo prestavljene videoigre kot Lara Croft: Tomb Raider (2001), ki so cineastično substanco skrčile na merico pokovke s kratkotrajnim učinkom. Danes se je kot povreta omaka po animiranih disneyjevskih lunaparkih tipa Jungle Cruise (2021) to še bolj reduciralo na preprosto "Izgubljeno mesto" z brezizraznima polenoma Sandro Bulek in Channingom Tatumom, kjer je antagonist manični Harry Potter (daleč najzanimivejši lik v filmu), v samoparodični kameo vlogi pa se za šalo pride pokazat dolgolasi pustolovec Brad Pitt — v nekakšno samoreferenčno norčavo satiro ali meta-parodijo nekdanjih akcijskih avantur, ki ne zabava s prigodami in domislicami, temveč s posmehovanjem sebi, samemu žanru ter njegovim likom in motivom.

Ampak dobro, da ne bomo prestrogi, trapasta zadeva je kljub temu gledljiva in znosno zabavna. Duhovitost po metodi najmanjšega skupnega imenovalca izhaja iz kot-da smešnih kontrastov in nasprotij: med intelektualistično pisateljico pogrošnih romanov (glej Romancing the Stone) in njenim naivnim, nekoliko samovšečnim fotomodelom za knjižne naslovnice (glej Zoolander), med megalomanskim bogataškim zlikovcem in njegovimi razlogi za samodokazovanje ter vraževernimi pribočniki, ki ga nazadnje izdajo (glej Indiano Jonesa), med stereotipi žanrskih prikazov in kot-da resničnimi človeškimi nagnjenji (ki naposled izpadejo še bolj potvorjeni in zlagani kot klišeji v cenenih pustolovsko-ljubezenskih romanih), med mišičastimi postavneži z nizko samozavestjo in nerodno neartikulirano pojavnostjo (glej Arnolda v komedijah Twins ali Junior) in zgolj na videz nemočnimi damicami v nevarnosti, ki naj bi se jim pustile reševati, a pri tem ugotovijo, da je požrtovalna pot z vsemi romantičnimi nauki o ljubezni pomembnejša od samega cilja. Izbira igralske ekipe morda ni bila najbolj optimalna, saj oba osrednja lika ne premoreta ravno izraznega razpona, ki bi s pristno kemijo koga prepričal o resnični naklonjenosti, kot humoristična naveza pa delujeta kvečjemu solidno (ne ravno zabavni Tatum ves čas niha med bedakom in junakom, Pitt pa ima prekratko minutažo za kaj bolj zapomnljivega). In seveda imamo za komično razbremenitev ter odvračanje pozornosti tukaj tudi obvezno #Woke sidekick figuro v obliki debele črnke (Da'Vine Joy Randolph), ki jo iz nekega razloga osvaja starikavi latino-adam-sandler. Kaj pa drugega.

Še enkrat: načrtno ridikulozni film prinaša pretežno neškodljiv, dasiravno sila nizkokaloričen obrok. Ne morem se dovolj načuditi producentski ekipi, na čelu katere sta razmeroma neznana režiserja, brata Aaron in Adam Nee (v sodelovanju s Sethom Gordonom sta napisala tudi scenarij), ki ne zbuja prav veliko zaupanja z izkušenostjo in suverenostjo. Kakorkoli: oglejte si raje že omenjeno pustolovsko romanco iz leta 1984 (najboljša filmska letina vseh časov), če je nemara še ne poznate. Njen režiser prav danes praznuje 70. rojstni dan. Vse najboljše, Robert Zemeckis!

p.s. Je to seksizem, če povem, da je Sandra videti res čudovito?