13. jun. 2022

Hail Satan? (2019)

Ocena: ●●●●●●●○○○

Neodvisna ameriška režiserka kratkih in celovečernih dokumentarcev Penny Lane (Our Nixon, Nuts!, The Pain of Others, Listening to Kenny G) je kritiško in gledalsko občestvo navdušila s pretanjenostjo, humorjem in nekonvencionalno pronicljivostjo. V edinstvenem slogu prinaša tudi dokumentarni prikaz nastanka in delovanja politično-verskega gibanja The Satanic Temple, ki ga je kot anti-teistično organizacijo leta 2013 skupaj z Malcolmom Jarryjem ustanovil družbeni aktivist Lucien Greaves (z domnevno pravim imenom Douglas Mesner ali Douglas Misicko, doma iz Detroita, diplomant nevroznanosti s Harvarda). Mednarodna skupnost TST kot eden od derivatov ameriških satanističnih organizacij (razvpita je denimo Church of Satan njenega začetnika Antona Szandorja LaVeya) nima veliko opraviti s peklenskimi kulti, priklicevanjem Luciferja in obrednim žrtvovanjem živali, temveč je zasnovana kot nevladna opozicija pretežno republikanski (desničarski) krščanski tradiciji, arbitrarni politični avtoriteti uradnega katolicizma ter predvsem dvoličnosti ameriškega prepričanja o "pluralizmu verske pripadnosti", ki kljub vsemu daje prednost prevladujoči rimskokatoliški ideologiji. Ameriška domoljubna krilatica je na njihovi valuti natisnjeni rek In God We Trust, čeprav kaj podobnega nikoli ni bilo zapisano v prvotni ameriški ustavi (geslo se je med administracijo Dwighta D. Eisenhowerja pojavilo šele leta 1956), priče in porotniki na sodišču ter celo predsedniki ob inavguraciji prisegajo na Sveto pismo, kljub prislovični verski raznolikosti se imajo povečini za kristjane in hinavsko zavračajo večino drugih duhovnih ali filozofskih naukov. Pripadniki TST (thesatanictemple.com) v resnici ne verujejo v Satana kot nadnaravno bitje, temveč zlovešče kontroverzni naziv simbolnega "upornika zoper božjo avtoriteto" štejejo zgolj za prispodobo pri promociji absolutne svobode duhovnih nazorov in stališč v sekularni družbi, pragmatičnega skepticizma in ateizma ter proste izbire kulturnih in socialnih norm. Z drugimi besedami: če se imajo Američani res za tako svobodomiselno, demokratično in vsesplošno strpno družbo z dejansko svobodo govora in izražanja, potem ne bi smelo biti prav hudih pomislekov pri tem, da bi na dvorišču stavbe parlamenta State Capitol v Oklahomi poleg kamnitega spomenika z vklesanimi desetimi božjimi zapovedmi (spomnimo se epskega filma Cecila B. DeMilla z bradatim Charltonom Hestonom) stal tudi bronasti kip Bafometa, božansko-demonske kozjelike figure iz časov gnostikov in vitezov templjarjev (glej sijajno mistično dramo Lovely Molly), okultnega simbola duhovne uravnoteženosti nasprotij in verskega ideala popolne družbe — ali pač?

Being an atheist is boring. There's no community. There's no iconography. There's no history. There's no code of conduct or ethics. There's no tenets. It's just defining what you're not. And with modern Satanism, you can define what you are.

Zanimivo je, kako omikani, retorično in intelektualno artikulirani ter vse prej kot fanatični častilci hudiča so bodisi javno in zasebno videti člani Sataničnega templja (presenetljivo različnih ras, starosti, spolov, kultur, verskih identitet, poklicev, izobrazbe in družbenih slojev), četudi jim dušebrižniki in moralistični čistuni kajpak očitajo brezboštvo, žaljivo satiričnost in golo zlonamernost zaradi provokacije same. Sicer pa naj vsakdo presodi sam; takole spletna stran navaja sedem osnovnih načel gibanja TST.



(1) Prizadevati si moramo ravnati sočutno in z empatijo do vseh bitij, v skladu z razumom. (2) Boj za pravičnost je stalno in nujno prizadevanje, ki bi moralo prevladati nad zakoni in institucijami. (3) Človekovo telo je nedotakljivo, podrejeno samo njegovi volji. (4) Spoštovati je treba svoboščine drugih, vključno s svobodo do žalitve; namerno in neupravičeno posegati v svoboščine drugega pomeni odreči se lastni svobodi. (5) Prepričanja bi morala biti v skladu z znanstvenim razumevanjem sveta; človek bi moral paziti, da nikoli ne izkrivlja dejstev zato, da bi ustrezala njegovim prepričanjem. (6) Ljudje so zmotljivi; če nekdo naredi napako, se mora po svojih najboljših močeh potruditi, da jo popravi in odpravi morebitno škodo, ki jo je povzročila. (7) Vsako načelo je vodilo, zasnovano tako, da navdihuje plemenitost v dejanjih in mislih; duh sočutja, modrosti in pravičnosti naj vedno prevlada nad zapisano ali izgovorjeno besedo.

Zdaj pa ta načela primerjajte s stoletji cerkvenega fanatizma, lastnim idealom nasprotnega mračnjaštva in nazadnjaštva (gledam vas, sekta SDS), neumornega zatiranja in pobijanja v imenu "edinega pravega boga", verske inkvizicije in nenaravnih zapovedi, človekove zgodovine ideološke tiranije in enoumja, hinavščine in sprenevedanja, šovinizma in patriarhalne diskriminacije, izkoriščanja in podrejanja, zlorab šibkejših in spolnega nasilja nad otroki (s strani oblasti skrbno pometenega pod cerkveno preprogo), množične indoktrinacije in pridigarskega zavajanja, gmotnega prilaščanja bogastva, pobožnjaškega licemerstva na račun naivnih in revnih, zahrbtnih dvojnih meril ter vsakršnega drugačnega kršenja osnovnih človekovih pravic. Kdo je "normalen" in kdo lahko o čem sodi?