10. jun. 2022

Janghwa, Hongryeon (2003)

Ocena: ●●●●●●●●○○

Južnokorejska psihološka srhljivka Zgodba o dveh sestrah zajema snov pri ljudski pripovedki iz časa obdobja dinastije Joseon (od 14. do 19. stol.) o žalostni usodi sester Janghwa (dob. 'vrtnica') in Hongryeon (dob. 'rdeči lotosov cvet'), ki je bila predtem prirejena v gledališko ali filmsko obliko že v letih 1924, 1936, 1956, 1962 in 1972. Scenarist in režiser Kim Jee-woon jo je vnovič adaptiral v prispodobo o disfunkcionalni družini, kjer tesen odnos med starejšo Su-mi (Im Soo-jung) in mlajšo Su-yeon (Moon Geun-young) skriva globoke travme in patološke potlačitve spričo tragičnih dogodkov v preteklosti, ko se je njun odtujeni oče (Kim Kap-soo) po smrti njune matere vnovič poročil z mlajšo Eun-joo (Yum Jung-ah). Mačeha, ki ima tako kot nedavno hospitalizirana Su-mi tudi sama nekakšne duševne težave, navidez brezbrižno in večkrat surovo ravna s težavnima najstnicama, ki se nikakor ne moreta sprijazniti z novo materinsko figuro (mlajša Su-yeon se je celo odkrito boji), vendar stvari absolutno niso take, kakršne so videti. Trpinčena domišljija in kompenzacija krivde po nedoumljivi družinski izgubi se poigrava z resničnostjo, ki jo zgodba dveh deklet riše na platnu — do končnega razodetja, kjer se dogodki in liki pokažejo v neizprosni pravi luči.
(G) A Tale of Two Sisters, je kurčevi elektrošok. Tako zelo srhljiv in nepredvidljiv film, da komaj dihamo. Da ga komaj preživimo. Da nas trese in se nam sprehaja po hrbtenici. Carrie, The Omen, Stir of Echoes in novi The Amytiville Horror niso bili še nič. Tako kot nas strašita dve korejski sestri nas ni strašil še nihče. In pozor, strašita nas z dogodki, ki so se že zgodili. Ki se bodo zgodili. In ki se dogajajo. Strašita nas po dolgem in počez. —Iztok

Posebno podmnožico zgodb o duhovih, ki v resnici simbolizirajo človekovo željo, da bi za seboj tudi po smrti pustil spominsko sled in trajen vtis (prikazen je brezsnovna manifestacija nekdanje fizične navzočnosti in polnilo za čustveno praznino, ki jo je pustil za seboj), ter zanimiv dramaturški koncept tvorijo zgodbe, ki do konca prikrivajo, da je nekdo izmed protagonistov v resnici umrl oziroma je v zgodbi že ves čas mrtev (o tovrstnih filmih sem pisal decembra 2020 v prispevku Ah, bile so samo sanje); denimo kultni Carnival of Souls (1962), Abre los ojos (1997), Sixth Sense (1999), The Others (2001), Silent Hill (2006), Passengers (2008), The Lovely Bones (2009) ali avstrijski Ich seh, ich seh (2014). Kim Jee-woon se tozadevno ne poslužuje posebej izvirnega konstrukta, vendar ga namesto s shyamalanovskim elementom končnega presenečenja ob zasuku konteksta, ki pri drugem ogledu pač ne deluje več, oplemeniti tudi z univerzalno kulturno in civilizacijsko prispodobo o razbitih družinskih vezeh ter tragičnih posledicah človeške zlonamernosti. Instantne poskoke -BU!- odmerja preudarno in namesto klišejskih žanrskih prvin poudarja gradnjo likov, ki nam jih je naposled mar (tudi tistih "zlobnih" ali nevtralno negativnih), medtem ko pripovedni in značajski lok napenja sila premišljeno, sprva lagodno in nato postopoma stopnjujoče do čustvenega finala. Vendar Zgodba o dveh sestrah ni strašljiva zaradi eksplicitnosti in prikazov, temveč zavoljo premise in izhodišča, ki zbuja enako mero poistovetljivosti, groze in sočutja. Prav to je tisto, zaradi česar je posebna.
(G) Leta 2003 je Ji Woon Kim posnel Zgodbo o dveh sestrah, v originalu, Janghwa Hongryeon, zares fenomenalno grozljivko, ob kateri sem se posral od strahu in zavoljo katere si še vedno ne upam spati sam. Šest let kasneje so rimejk seveda posneli Američani. Filmarji, ki zadnja leta le kopirajo, reciklirajo in žalijo stokrat boljše originale. In tokrat je rimejk res slab. Tudi zato, ker je bil original tako zelo dober. —Iztok

Projekt Jee-woona je doživel neznanski uspeh doma in v tujini. Gre za najdonosnejši južnokorejski film vseh časov ter prvega integralno prikazanega na ameriških platnih; prejel je ničkoliko domačih in mednarodnih odličij, med drugim za najboljši film in režijo na portugalskem festivalu Fantasporto. Brata Tom in Charlie Guard sta nekaj let pozneje servirala poenostavljen ameriški rimejk The Uninvited (2009), vendar je kljub zvezdniški zasedbi (Emily Browning, Elizabeth Banks, David Strathairn) in solidnemu finančnemu izkupičku dolgočasni umotvor kritiško bolj ali manj pogorel.